Rast odnosa med starši in odraščajočimi otroki


25381-in-laws-nosy-mother-adult-parents-listen-talk-wide.1200w.tn
Kadar govorimo o odnosu med starši in odraščajočimi otroki, moramo v bistvu govoriti o njegovi rasti, saj le ta pogosto raste še z večjo intenzivnostjo po otrokovem odhodu. Prej imata lahko obe strani, tako otrok, kot tudi starši, takšne in drugačna velika pričakovanja, veliko predstav, kaj naj bi bil odnos, veliko stvari pogrešajo in posledično so tudi velika razočaranja. To vodi v obojestransko zaposlenost s pogrešanjem…, s tem pa tudi v spregled (ni več čustvenega prostora za to) tistega, kar je. Ko se po odhodu tako otroci, kot tudi starši uspejo počasi čustveno posloviti drug od drugega, ko nehajo s pričakovanji tistega, česar drug ne zmore, zmorejo videti tisto, kar je. Presenečeni ugotovijo, da znajo biti pozorni drug do drugega, da se starši zmorejo zanimati za otroka, da sta nanj ponosni, da mu zmorejo tudi nevsiljivo podelit kako modrost svojega življenja in ne le moralne nasvete. To je proces rasti vse do trenutka poroke, ki je priložnost, da starši blagoslovijo svojega otroka, mu dajo blago besedo kot popotnico v novo obdobje življenja. To lahko starše veliko stane, vendar to ceno radi plačajo za svojega otroka. S tem blagoslovom otrok veliko lažje hodi po svetu, se z veseljem vrača domov na obisk in po njem še bolj čuti svobodo, da sme biti to, kar je.
Odnos oče, mama – sin, hči se nikoli ne konča, se pa preoblikuje. Preoblikuje se tako na strani otrok, še toliko bolj pomembno je, da se preoblikuje na strani staršev. Otrok se razvija, z njim pa tudi odnos staršev do njega. Kako dragoceno je, če smo kot odrasli še vedno lahko otroci pri svojih starših, s to razliko, da smo sedaj odrasli otroci. Otrok ohranja svojo vlogo, še vedno je med njimi potrebna razmejitev, vendar sedaj precej drugačna. Dragoceno je, če starši spoštujejo svoje otroke in so z njimi v odnosu kot z odraslimi, jim zaupajo, se z njimi pogovarjajo na odrasel način, so nanj ponosni…
Odkar pa je v odnosu še partner odraščajočega otroka, le-temu veliko pomeni, če ga starši sprejemajo in spoštujejo skupaj z njim. Partner je namreč del njega. V kolikor to sprejemanje ni mogoče, otroka to boli, saj to pomeni, da tudi on ni sprejet. V kolikor bi se to na eni ali na drugi strani zgodilo, je dragoceno prav to čutenje staršem pristno izrazit in jih povabit k drži sprejemanja in spoštovanja. To storimo najprej zase, potem pa seveda tudi za starše in vsekakor za svojega partnerja. Moralo bi biti res hudo, da pristana čutenja ne bi v starših prebudila starševstva, iz tega tudi spoštovanja. Z vstopanjem na skupno pot, z vstopanjem v življenje drug drugega, na nek posredni način zaročenca vstopata tudi v družino drug drugega. Nesprejetost pa prebuja težka občutja strahu, negotovosti, nepripadnosti, bolečine, žalosti… Nespoštovanje se namreč čuti, tudi če se o njem ne govori. Dragoceno je storiti vse, da se to spremeni, in v kolikor to ne gre, je dragoceno odpuščanje, pustiti, da je tako, kot je. Misel, da starši ne zmorejo drugače, v tem primeru osvobaja in pomaga k razmejitvi, da odraščajoč otrok le tega ne vzame osebno.
Večina mladoporočencev izraža, da si tudi po poroki želi spoštljiv odnos s primarno družino, s primerno razmejitvijo. To razmejitev si vsak odnos zasluži in mu pripada v vsakem primeru, najsi se fizično odselita od obeh družin ali pa ostaneta na domu enega od njiju. Njun odnos je nekaj novega in potrebuje določeno intimo, zasebnost. Le ta pa je v glavnem odvisna od njiju. Starši lahko tega ne uspejo pravočasno dojeti, a jim lahko pomagata. Morda se bi bala zamere, toda spoštljiva in umirjena beseda najde pravo mesto. Prav zato, da bo umirjena, pa naj bo pravočasna, še preden se naberejo zamere. To velja tako glede vstopanja v njun odnos, kakor tudi glede vstopanja v njuno poznejše starševstvo, v vzgojo. Otroci potrebujejo starše in tudi dobro vedo, kdo to so. Otroke torej vzgajata starša, stari starši pa vstopajo na svoj način kot stari starši in takrat, ko jih starši povabijo. Dragoceno pa je seveda, da se dajo na razpolago, prav tako tudi, da si dovolijo biti stari starši vnukom, da jih začutijo.
Ko že govorim o morebitnih napetostih in stiskah v odnosih s primarnimi družinami, naj spregovorimo še o nekaterih stvareh:
– vsakdo ureja sam s svojimi starši tudi v primeru, ko gre npr. za napetost med taščo in snaho (sin uredi z mamo oz. se z njo pogovori)
– ob napetostih in konfliktih se hitro lahko pojavi skušnjava ali misel, da se moramo postaviti na eno stran, kar pa ni nujno, največkrat je dragoceno zgolj poslušanje. Tu je na preizkušnji odločitev – komu pripadamo?
– če imamo kaj povedati o svojih starših, lahko govori le vsak o svojih, boli pa, kadar partner postavlja trditve o naših starših. Boli, kadar se le to sliši: “Takšni so” ali pa “Taka si, kot tvoj oče…” Nekaj drugega pa je: “Mani se zdita…”

Še beseda o skrbi za ostarele starše. Kaj drugega bolj potrebujejo ostareli starši, kot spoštovanje? In kako lahko ga dobijo od otrok, ki so jim ga dali, ki so jih oni spoštovali! V vsakem primeru so to naši starši, je to naša kri. Če bi se odločili, da ne bomo poskrbeli zanje, bi morali krepko poseči v svoje doživljanje, porezali bi velik del svojih čutenj in kako zelo bi se oškodovali! Je to res potrebno? Poskrbeti pa še ne pomeni žrtvovati vse svoje življenje, svojo družino, svoj zakon, svoje otroke, svojo službo in z njo povezano preživetje. Ne, četudi onemogli starši v svojem strahu včasih to tako izražajo. Tudi v tem primeru je družina dolžna ohranit svojo celovitost, v skrb za onemogle starše pa vključiti tudi druge: sorodnike, različne službe, morda tudi dom za onemogle; še posebej, kadar gre za osnovno nego, vsekakor pa ostaja  in je vredno gojiti odnos, čustvena bližina in spoštovanje do konca.

s. Veronika Verbič