V bolečini lahko rastemo
»… Ker je naše bivanje nenehno ponavljanje »življenja« in »umiranja«. Ko to dojameš, moreš spet naprej pogumno, poln zaupanja, zakaj takrat veš: za vsako nočjo pride novo jutro. Če temu rečeš »da«, če to sprejmeš, boš dosegal vedno večje globine življenja in veselje do življenja. » (Phil Bosmans)
Vsi se v svojem življenju srečujemo z bolečino in ranjenostjo. Bolečino prinesejo trenutki neslišanosti, nerazumljenosti, razočaranja, izgube; trenutki, ko se nam zgodi krivica. Bolečino lahko nosimo iz preteklosti, če je le ta bila zaznamovana s težkimi izkušnjami. Te rane iz preteklosti lahko bolijo v sedanjosti, v odnosih v katerih živimo.
Nihče od nas ne želi čutiti bolečine in z njo se soočamo na različne načine: jo zanikamo, skušamo potlačiti, pozabiti, bežimo v odvisnost, drugim ne pustimo blizu … Včasih se zgodi, da se vdamo in vztrajamo nemočni, ker se bojimo, da bi nas še bolj bolelo ali pa ne znamo drugače. Vendar bolečina ni namenjena, da bi v njej vztrajali, ampak da bi nekaj spremenili in rasli.
Rast, ki je edini smisel življenja, kot pravi E.Kubler Ross, vključuje tudi bolečino. Mnogi dogodki v našem življenju ne minejo brez bolečine in ob njih rastemo. Bolečina spremlja odločitev za resen odnos, ko se fant in dekle spoznavata in ugotavljata, da imata podobna pričakovanja in želje pa hkrati, da sta si različna. Ob tem spoznanju se lahko razideta ali rasteta drug ob drugem in gradita njun odnos. Bolečina se pojavi v zakonskem odnosu, ko se mož in žena ne zmoreta slišati, ko pride do konflikta, ki ju lahko oddalji ali še bolj zbliža. Bolečina spremlja rojstvo otroka, a brez nje ni novega življenja in starši ne bi vedeli, kaj pomeni biti starši. Preden majhen otrok shodi, velikokrat pade in šele potem zmore prve samostojne korake v svet. Tudi vstop v vrtec, šolo, odhod od doma so prelomnice, ki prinesejo polno čutenj, tudi manj prijetnih, za vso družino ter zahtevajo spremembe, a ob njih rastemo. Poleg tega vsak od nas doživlja svoje prelomnice življenja, ki prav tako prinašajo bolečino in možne spremembe.
Bolečina je del življenja in del odnosov. Pomaga nam, da se osredotočimo na bistveno, da vidimo sebe, ljudi okrog nas in odnose z drugačne perspektive, daje različne življenjske izkušnje in razumevanje, da je življenje dragoceno, da so odnosi z najbližjimi pomembni, da je ljubezen vredna. Mogoče malo nenavadno, ampak večina se nas zave, kako je nekaj lepega in vrednega, ko to izgubimo. Npr. pogovor v družini začnemo bolj ceniti, ko doživimo bolečino molka; bližina nam več pomeni, ko nas zaboli odtujenost; odnosi postanejo dragocenejši, ko se srečamo z osamljenostjo …
Dokler si ne dovolimo se soočiti s tem kar boli, ne moremo rasti. Dokler si ne priznamo in se ne srečamo s svojo bolečino, bo le ta imela moč in nas v ponavljajočih podobnih dogodkih spominjala, da lahko nekaj spremenimo. Ponavljali se bodo nekonstruktivni konflikti, ponavljala se bo odtujenost in osamljenost, ponavljala se bodo vedenja odvisnosti, neprijetna občutja … Šele, ko tvegamo in si dovolimo ranljivost, zmoremo rasti. Takrat ne vztrajamo več pri svojem »prav« ali bežimo stran, ampak se srečamo s seboj, s svojimi čutenji, svojimi odnosi in takrat lahko spreminjamo sebe. Takrat lahko rastemo.
mag. Kornelija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka
Vabimo vas:
Pridružite se lahko zakonski skupini.
Pogovorni oddajam s temo Vzgoja in spolnost na Radiu Brezje lahko prisluhnete vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 21.00.
V Družinskem centru mir zbiramo vaše darove.
Če ne želite prejemati E-mesečnika, nam pošljite sporočilo z zadevo ODJAVA.