V prvih novembrskih dnevih se spominjamo svojih umrlih. Prebujajo se spomini, žalost in paleta čustev, ki so vezana na umrle. V oddaji Turbulenca lahko prisluhnemo pričevanjem in pogovoru o smrti in žalovanju.
V teh dnevih se tudi sprašujemo ali je smrt tista zadnja postaja ali je še kaj po tem. O tem sta se pogovarjala dvojčka v maternici:
“A verjameš v življenje po rojstvu?”
“Seveda. Zagotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva sedaj tukaj zato, da bi se pripravila na življenje po rojstvu.”
“To je neumnost. Ni življenja po rojstvu. Le kakšno bi bilo takšno življenje?”
“Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in bova hodila in jedla z lastnimi usti.”
“To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z lastnimi usti? To je noro! Za to imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja.”
“Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, precej drugačno kot to, na kar sva navajena.”
“Toda nihče se ni še vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa … življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.”
“Ne vem natančno, kako zgleda življenje po rojstvu, toda v vsakem primeru bova srečala najino mamo. Ona bo potem skrbela za naju.”
“Mama! Ti verjameš v mamo? ln kje naj bi po tvojem bila?”
“Vsepovsod okoli naju, seveda. Zaradi nje sva živa. Brez nje sploh ne bi obstajala.”
“Ne verjamem! Mame nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!”
“Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet. Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom pravzaprav šele začne …”
neznan avtor