E-mesečnik, december 2012

V pričakovanju praznikov Bliža se praznični čas, praznični december in z njim eden najlepših krščanskih praznikov, Božič. To je čas, ki prinaša priložnost, da se posvetimo svojim najbližjim, svoji družini,…

Več ...

Med mamicami in otroki

V sklopu naše letošnje priprave na advent in Božič smo mamice na skupino Domačice medse na srečanje 22.11.2012 povabile šolsko sestro s. Polonco Majcenovič. Želele smo si pomoč  in spodbudo…

Več ...


Otrok in žalovanje

Otrok in žalovanje

Dollarphotoclub_50806304

1. november je dan v letu, ko se še posebej spominjamo svojih najdražjih, ki jih ni več med nami. Z obiskom na pokopališču, s prižigom sveče ali le z mislijo se poklonimo umrlim …

Nekdo ob grobu svoje babice, ki je ni poznal, si zamišlja kako bi lahko bilo njegovo otroštvo bogatejše za babičine dobrote ter tople   besede. Nekdo ob grobu svojega očeta, se spominja vseh plemenitih nasvetov, katerih pomen razume šele sedaj. Nekdo ob grobu svojega   partnerja, še vedno   hrepeni pa neizpolnjenih skupnih sanjah. Nekdo ob grobu svojega otroka si želi, da bi dal življenje zanj. Kaj pa   doživlja otrok ob grobu svojega starša, ki ga je izgubil ne dolgo nazaj?

Smrt bližnje osebe je ena najhujših stvari, kar se nam lahko zgodi v življenju. Nikoli nismo pripravljeni na to, niti ni recepta kako se   soočiti s tem. Vsakdo izgubo doživlja drugače, prav tako vsakdo na svoj način žaluje. Žalovanje lahko traja tudi nekaj let. V začetku je faza  šoka, zanikanja, jeze, čustvene otopelosti, nato sledi faza obupa, zbeganosti lahko pride tudi do depresije, občutkov krivde. Počasi prihaja do sprejetja in reorganizacije življenja. Otrokovo razumevanje smrti oziroma žalovanje pa se v posameznih starostnih obdobjih nekoliko razlikuje.

V prvih letih življenja otroci še ne razumejo pojma smrti, le čutijo da je nekaj narobe, zato v tem obdobju potrebujejo veliko nežnosti, bližine in telesnega stika. Med 4. in 6. letom starosti otroci še ne doživljajo smrt kot nekaj dokončnega, temveč mislijo, da se bo umrla oseba vrnila. Otroci od 7. do 11. leta starosti se že zavedajo dokončnosti smrti in razmišljajo o tem. Smrt starša v tej starosti je najbolj travmatična. Najstniki ob izgubi bližnjega čustev ne pokažejo navzven. Ko se soočijo z izgubo, se lahko vživijo v občutke drugih žalujočih v družini in tako je njihova bolečina dvojna. Prav tako pa je tudi razumevanje smrti oz. žalovanje odvisno od tega kaj in kako otroku povemo. Najraje bi otroka obvarovali pred bolečino, vendar se je z otrokom potrebno pogovarjati o smrti, izbrane besede morajo biti stvarne in primerne otrokovi starosti. Ob smrti bližnjega se otrok počuti zapuščenega, osamljenega, žalostnega in tesnobnega. Spodbujati ga je potrebno, da izraža svoje občutke, saj to predstavlja proces zdravljenja. Lažje mu bo, če mu odrasli zagotovijo posebno toplino in varnost ter z razumevanjem sprejemajo tudi manj zrele, moteče oblike vedenja, s katerimi otrok izraža svojo žalost. Odrasli morajo biti potrpežljivi in otroku nameniti toliko časa kolikor ga potrebuje. Vključevanje otroka v pogrebne svečanosti in v druge obrede mu pomaga, da se izgube zave, da svojo žalost podeli z drugimi, da doživi občutek podpore in pripadnosti in da preprečuje ali zmanjšuje lastne občutke krivde. Odrasli morajo upoštevati otrokove želje glede prisostvovanja pogrebnim in drugim obredom. Za otroka, ki je utrpel izgubo, je poleg psihološke podpore in zagotavljanja občutka varnosti najpomembnejše, da čim bolj ohrani normalne vzorce, ritem življenja in dejavnosti.

Žalovanje je pomemben zdravilni proces. Odsotnost žalovanja lahko prizadene otroka v njegovem socialnem in čustvenem razvoju. Kot pravi Christine Longaker: “Če otrok svoje nerešeno žalovanje prenese v odraslo dobo, je zelo možno, da bo v prihodnjih odnosih težko ljubil in zaupal. Kasnejše izgube bodo postale sestavni del njegovega žalovanja.”

Da otroci ne bi nosili bremena nedokončanega žalovanja, je najpomembnejše, da jih imamo radi in smo potrpežljivi z njimi tako dolgo koliko časa potrebujejo za predelavo izgube.

Pripravila: Sanja Kavaš

 

Vir:

Christine Longaker: Facing Death and Finding Hope.

Anica Mikuš Kos: Nesreče, travmatski dogodki in šola (pomoč v stiski).

http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/1625/Smrt-izguba-%C5%BEalovanje?index=3

 


E-mesečnik, oktober 2012

Prvi ponedeljek v oktobru v Sloveniji praznujemo Dan otroka, cel teden pa potekajo aktivnosti pod imenom Teden otroka. Šole, vrtci, društva in druge organizacije v tem tednu otrokom namenjajo posebno…

Več ...

Kako vidimo sebe skozi oči najstnika

Kako vidimo sebe skozi oči najstnika


bigstock-Happy-teenagers-friends-lying-52386151
Kako vidimo sebe skozi oči najstnika

Odrasli na najstnike pogosto gledamo z nekakšno mešanico čudenja in odpora. Vendar to kar vidimo, je pravzaprav odsev tega, kar se dogaja v svetu odraslih, tako dobrega kot tudi slabega. Kako naši najstniški otroci vidijo nas? Zamislite si, da stojite pred ogledalom v Hiši Smeha, kjer nam zrcalo vrača popačeno in pretirano podobo sebe.  Najstniki se danes več toliko ne upirajo odraslemu življenju, ampak ga peljejo v ekstreme. Sodobno najstniško življenje dokazuje, kako daleč smo prišli na določenih področjih, prav tako pa odseva nekaj najbolj odtujenih, materialističnih in nevarnih kulturnih trendov naše družbe.

Potrošniška kultura nas obdaja na vsakem koraku in ljudje se ji težko upiramo. Ženemo se se za stvarmi – najboljšimi avtomobili, najbolj urejenimi hišami, največjo in najnovejšo televizijo, najbolj trendi oblačili. Naši otroci ob tem ne ostanejo neprizadeti . Prevzema jih nepopustljiva potreba po predmetih pop kulture, ki jo vedno spremlja zmotna domneva, da so stvari tiste, ki kupijo srečo.

Nalagamo si vedno več opravil in posledično vedno več časa preživimo stran od doma. Pri tem se drug od drugega in od otrok oddaljimo bolj kot bi si sami želeli. Tudi otroci preživljajo manj časa doma, vrstnikom dajejo prednost pred družino. Prijatelje najdejo na medmrežju in čas preživljajo z vrstniki, ki jih pogosto nikoli ne spoznamo.

Postajamo vedno bolj individualisti, izolirani, brez vezi s širšo skupnostjo. Skrbimo predvsem za udobje v svojem življenju. Posledično tudi naši otroci postajajo bolj egocentrični. Pogosto pridejo do točke, ko jim ni mar za čustva drugih in so jim lastne potrebe in želje edina vrednota.

Ko se počutimo vedno bolj odtujeni in nemirni ter nezmožni soočanja z boleznijo, starostjo, osamljenostjo in finančnimi stiskami ter s potrebami in čustvi v odnosu do lastnih staršev, naši najstniki – daleč stran v svojem lastnem vesolju – izgubljajo potrpljenje z nami. Ne zmorejo, ne znajo in pogosto tudi nočejo komunicirati s starejšimi.

Ko se naši odnosi ohlajajo in v zakonu doživljamo krize zaradi nezmožnosti uspešnega reševanja konfliktov, ko ne zmoremo izraziti čustev, prepoznati, izraziti in spoštovati ranljivosti drug drugega, se pri naših otroci začno kazati skrb vzbujajoče tendence po krutosti, konfrontacijah in nasilju.

Kruta tekmovalnost in želja po popolnosti pogosto zaznamujeta odrasli svet. Ljudje zato iščemo različna pomagala, da bi v njem kar najbolj uspeli. Strogi vadbeni režimi, diete in plastična kirurgija vedno bolj zaznamujejo naš vsakdan. Tudi otroci postajajo obsedeni z redefiniranjem lastnega telesa: tetovaže, prebadanje kože, motnje hranjenja in samopoškodovalne prakse so lahko njihov odziv na naše lastne stiske.  Če se pa le-te še odločimo zmotno reševati z alkoholom in predpisanimi ali nepredpisanimi zdravili, pa ne čudi, da začnejo tudi najstniki z eksperimentiranjem z različnimi substancami in to vedno bolj zgodaj.

Odrasel svet pa le ni tako mračen in odrasla kultura odseva tudi bolj pozitivne vidike. Vedno več je odprtosti v odnosih, ki se jim priznava vedno večji pomen. Ljudje se bolj zavedamo, kaj so odvisnosti in prisilna vedenja in kaj prinašajo v naša življenja. Več je razumevanja razlik in enakosti med spoloma. Znamo prepoznati in izpolniti potrebe po vnašanju raznolikosti v naša življenja, po sprejetosti in uravnoteženju.

Najstniki nam tako s svojim vedenjem in hrepenenjem ter s pravili, ki oblikujejo njihov lasten intimen svet govorijo vse, kar moramo vedeti ne le o njih, ampak tudi o nas samih. S tem, ko se pogumno in premišljeno ozremo v njihov svet, lahko najdemo odgovore, ki bodo izboljšali ne smo naše družinsko življenje, ampak tudi naše skupno življenje in delovanje v širši skupnosti.

Pripravila: mag. Anja Mesarič

(Dr. Ron Taffel, Melinda Blau: The Second Family: Dealing with Peer Power, Pop Culture, The Wall of Silence – and Other Challenges of Raising Today’s Teens, 2001)