Daniel J. Siegel o time-out-ih

Siegel
Daniel J. Siegel in Tina Payne Bryson v svoji knjigi No-Drama Discipline raziskujeta vzgojni izziv: disciplino. Knjiga osvetli presenetljivo povezanost med otrokovim nevrobiološkim razvojem in načinom starševskega odzivanja na slabo vedenje in tako ponuja učinkovit, sočuten zemljevid za soočanje z napadi jeze, napetostmi in solzami, ne da bi povzročali scene.

Ob članku obeh avtorjev v reviji Time Magazine online se je razvilo razmišljanje o pravilnosti uporabe metode time-out-ov, iz česar je nastal intervju z Danielom J. Sieglom.

Kaj ste povedali O time-out-ih?

Nedavno sva za TIME Magazine online napisala članek, kjer sva govorila o time-out-u kot metodi discipliniranja. Prejela sva veliko pozitivnih odzivov, a tudi nekaj negativnih kritik. Navdušena sva, da ljudje razmišljajo in govorijo o pomembnih načinih interakcije z otrokom in vplivanja na otroke v trenutkih discipliniranja, a želela bi pojasniti zmedo glede najinega stališča o time-out-ih. To so najini odgovori na štiri vprašanja, ki sva jih prejela od objave članka.

1. Ali enačita time-out-e z zlorabo otroka?

Nikakor ne.

V članku trdiva: »Slikovna obdelava možganov kaže, da je izkušnja bolečine v odnosih, kot je npr. bolečina zaradi zavrnitve, v možganski aktivnosti zelo podobna izkušnji fizične bolečine.«

TIME je brez najinega pregleda izbral podnaslov: »Pri skeniranju možganov lahko bolečina v odnosih, ki jo povzroči osamitev v času kaznovanja, zgleda enako kot telesna zloraba.« To je razlog zmede, ker sva v članku povedala, da sta si bolečina v odnosih in telesna bolečina, ne bolečina v odnosih in telesna zloraba, podobna pri skeniranju možganov. Nanašava se na raziskavo UCLA iz leta 2003, ki je pokazala aktivnost dela možganov (Dorsal anterior cingulate cortex) ob bolečini v odnosih in ob fizični bolečini ( (Eisenberger, N.I. idr.).

 2. Ali menite, da time.out-i škodijo otrokom?

To je odvisno od tega kako pojmujete time-out.

TIME se je odločil, brez najinega pregleda, za naslov »Time-out-i poškodujejo vašega otroka, kar je tudi povzročilo nesporazum.

Pravilna »uporaba« time-out-ov pomeni kratke, redke, predhodno razložene prekinitve interakcije, ki so uporabljene kot del premišljene starševske strategije, čemur sledi pozitiven odziv in povezanost s starši. To se ne zdi samo razumno, ampak je splošen pristop, ki ga raziskave potrjujejo kot koristnega za mnoge otroke. Kakorkoli, dejansko se zdi. da starši v vsakdanji praksi uporabljajo »neprimeren« ali »kaznovalni time-out« kot popularen hiter odziv (go-to reaction), ki se žal pogosto pokaže kot pogost, podaljšan in izveden kot kazen in sovpada z jezo in frustracijo staršev.

Žalostno je, da v naši kulturi uporabljamo isti pojem »time-out« za primerno in neprimerno uporabo le-tega. Raziskava, ki potrjuje pozitivno uporabo primernih time-out-ov kot dela širše starševske strategije, je obširna: ampak kolikor do sedaj vemo, ni raziskave neprimerne uporabe kaznovalnih time-out-ov.

Tovrstne posplošene in kaznovalne uporabe time-out-ov ne podpirava. Spoštujeva raziskovanje primerne uporabe, za katero se zdi da pogosto ni običajna. eden od ciljev najinega članka je bil, da bi bolj ozavestili starše o njihovem razumevanju in uporabi »time-out-ov« kot starševske prakse. Neprimerna uporaba time-out-ov, z najinega stališča, ni v pomoč, z otrokom pretrga stik in ne podpira razvoja otrokovih čustvenih sposobnosti ali bližine s starši. Takšna neprimerna uporaba time-out-ov je zgrešena priložnost za učenje pomembnih življenjskih veščin.

Verjameva, da obstajajo boljše možnosti kot ta pogosta neprimerna uporaba time-out-ov, kadar gre za dva cilja discipliniranja:

1.) pomagati otrokom sodelovati v trenutku

2.) graditi vseživljenjske veščine kot so samodisciplina, odgovornost, empatija in etično vedenje.

Time-out-e starši pogosto uporabijo v trenutkih svoje jeze, ne kot del namenske starševske strategije z mnogimi drugimi komponentami. Verjameva, da so lahko time-out-i škodljivi, kadar niso uporabljeni v skladu z natančnimi empiričnimi raziskavami. V teh neprimernih primerih prihaja do intenzivne starševske besedne in čustvene sovražnosti, ponavljajočega se poniževanja, izolacije otroka, ko je otrok prepuščen sam sebi v daljšem obdobju. Starši jih uporabljajo pogosto in brez da bi jim sledila pozitivna povezanost.

3. Torej ste proti time-out-om?

Sva proti neprimerni uporabi time-out-ov.

Time-out-i so bili v začetku namenjeni temu, da bi pomagali otroku, da bi se umiril in imel možnost premisleka ter možnost spremembe svojega vedenja kot del širše starševske strategije. Raziskave podpirajo uspešnost time-out-ov, kadar so pravilno izvedeni. To metodo podpiramo, če jo starši uporabljajo kot predlaga raziskava: redko, mirno, z veliko podpore in povezanosti. Ugotovila sva, na podlagi nekaj let izkušenj dela z družinami, da time-out-e pogosto uporabljajo na reaktiven in kaznovalen način, zaradi katerega se otrok počuti bolj reaktiven in ne-uravnavan.

4. Kaj torej predlagate?

Najin končni cilj v članku in v knjigi No-Drama Discipline je, da bi pomagala otrokom, da bi se počutili bolj ljubljeni in spodbujeni tudi kadar se ne vedejo lepo, in s tem narediti staršem življenje in discipliniranje manj zahtevno. Čustvene sposobnosti izhajajo iz tega, da smo z otrokom še zlasti v času stiske, saj tudi raziskave poudarjajo pomen premisleka in pogovora z otrokom o njegovih notranjih čustvenih stanjih. Premislek in pogovor z otrokom o njihovih čustvih, kar imenujemo »time-in«, je bil prikazan v mnogih raziskavah, ki podpirajo pomen razvoja razumevanja čustev. Zato spodbujava starše, da otroke tolažijo, pomirijo in se z njimi povežejo v času stiske ter da kasneje govorijo o notranjih izkušnjah v time-in-u raje z dialogom kot s kaznovalno izolacijo v trenutkih jeze, brez priložnosti za premislek in povezanost.

Cilj discipliniranja je učenje in graditev veščin, da bi lahko otroci sprejemali boljše odločitve zdaj in v prihodnosti. Najpogosteje nas potrebujejo, kadar so vznemirjeni in nimajo nadzora. Najin predlog je preprost: Poveži se in Preusmeri. Nekaterim vedenjem moramo kot starši reči NE ter postaviti jasne meje in strukturo. A tudi kadar to naredimo, zmeraj želimo reči DA otrokovim čustvom in njihovim izkušnjam s svetom.

V No-Drama Discipline trdiva: “Ne govoriva, da so kratki time-out-i najslabša možna tehnika discipliniranja, da povzročajo travmo ali da jih v nobenem primeru ne smemo uporabiti.« Verjameva, da se neprimerni time-out-i, ki jih uporabljajo mnogi starši, končajo s tem, da je otrok prikrajšan za stik, in da so manj uspešni kadar gre za uspešno preusmerjanje. Trenutki, ki so najbolj izzivalni za nas starše, to so trenutki discipliniranja naših otrok, so trenutki ko smo najbolj sposobni podpreti in oblikovati otrokove razvijajoče se možgane. Naš cilj je, da najtežje in najbolj zoprne trenutke preoblikujemo v to, kar je dolgoročno najbolj pomembno in zadovoljujoče.

 

Dodatne reference:

– Eisenberger, N.I., Lieberman, M.D., & Williams, K.D. (2003). Does rejection hurt: An fMRI study of social exclusion. Science, 302, 290-292.

– Greenberg, M.T., Kusche, C.A., Cook, E.T., & Quamma, J.P. (1995). Promoting emotional
competence in school-aged children: The effects of the PATHS curriculum. Development and Psychopathology, 7, 117-136.

– Gottman, J.M., Katz, L.F., & Hooven, C. (1997). Meta-emotion: How families communicate
emotionally. Mahway, NJ: Erlbaum.

– Havighurst, S.S., Wilson, K.R., Harley, A.E., Prior, M.R. (2009): Tuning in to kids: An emotion-focused parenting program–initial findings from a community trial. Journal of Community Psychology, 37 (8): 1008-1023.

– Tenenbaum, H., Alfier, L, Brooks, P.J, and Dunner, G., (2008): The effects of explanatory conversations on children’s emotion understanding. British Journal of Developmental Psychology 26, 249-263;

– Beardsall, L. (1991). Family talk about feeling states and children’s later
understanding of others’ emotions. Developmental Psychology, 27, 448-455.

– Denham, S. A., Blair, K. A., & Demulder, E. (2003). Preschool emotional competence: Pathway to
social competence. Child Development, 74, 238-256.

– Denham, S.A., Workman, E., Cole, P.M., Weissbrod, C., Kendziora, K.T., & Zahn-Waxler, C.
(2000). Prediction of externalizing behavior problems from early to middle childhood: The
role of parental socialization and emotion expression. Development and Psychopathology,
12, 23-45

– Denham, S. A., Zoller, D., & Couchoud, E. A. (1994). Socialization of preschoolers’ emotion
understanding. Developmental Psychology, 30, 928-936.

– de Rosnay, M., & Hughes, C. (2006). Conversation and theory of mind: Do children talk their way
to social-cognitive understanding? British Journal of Developmental Psychology, 24, 7-37.

– Dunn, J. (2004). The development of individual differences in understanding emotion and
mind: Antecedents and sequelae. In A.S.R. Manstead, N. Frijda, & A. Fischer (Eds.),
Feelings and emotions: The Amsterdam symposium (pp. 303-320). New York/Cambridge:
Cambridge University Press.

– Eisenberg, N. (2001). The core and correlates of affective social competence. Social
Development, 10(1), 120-124.

– Eisenberg, N., Cumberland, A., & Spinrad, T.L. (1998). Parental socialization of emotion.
Psychological Inquiry, 9, 241-273.

– Dunn, J., Brown, J., & Laible, D. (2004). Mother-child discourse in two contexts: Links with child temperament, attachment security, and socioemotional competence. Developmental Psychology, 40, 979-992.

– Lundahl, B., Risser, H.J., & Lovejoy, M.C. (2006). A meta-analysis of parent training:
Moderators and follow-up effects. Clinical Psychology Review, 26(1), 86-104.

– Morris, A.S., Silk, J.S., Steinberg, L., Myers, S.S., & Robinson, L.R. (2007). The role of the family
context in the development of emotion regulation. Social Development, 16, 361-388.

– Ramsden, S.R., & Hubbard, J.A. (2002). Family expressiveness and parental emotion coaching:
Their role in children’s emotion regulation and aggression. Journal of Abnormal Child
Psychology, 30, 657-667.

– Ruffman, T., Slade, L., & Crowe, E. (2002). The relation between children’s and mothers’ mental
state language and theory-of-mind understanding. Child Development, 73, 734-751.

– Shipman, K.L., Schneider, R., Fitzgerald, M.M., Sims, C., Swisher, L., & Edwards, A. (2007).
Maternal emotion socialization in maltreating and non-maltreating families: Implications
for children’s emotion regulation. Social Development, 16, 268-285.

– Taumoepeau, M., & Ruffman, T. (2006). Mother and infant talk about mental states relates to desire language and emotion understanding. Child Development, 77, 465-481.

sneto: http://drdansiegel.com/blog/2014/10/29/you-said-what-about-time-outs/, 21. 11. 2014

Prevedla: mag. s. Polonca Majcenovič