Pred desetimi leti je po Božji previdnosti v Mariboru vzklilo seme Družinskega centra mir. Redovna ustanova Kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja je odgovor na stisko sodobnega človeka – posameznika, zakonskega para ali družine – prepoznala kot del svoje karizme in se odločila za ustanovitev strokovnega terapevtskega zavoda. Skozi 10 let delovanja se je v »spomin« te ustanove vtisnilo veliko različnih zgodb ter z njimi povezanih čutenj, procesov in milosti odrešenja.
Obhajanje 10 letnice smo začeli v prvi polovici tega leta s sklopom petih strokovnih predavanj, sklenili pa z zahvalno sv. mašo v četrtek, 12. novembra, v cerkvi materne hiše šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Sveto mašo je ob somaševanju duhovnikov daroval mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl. Hvalnico Gospodu pa nam je pomagala povzdigniti pesem vokale skupine Karizma iz mariborske stolne župnije. Gospodu smo se zahvalili za milosti, ki se po poslanstvu Družinskega centra mir razlivajo na to okolje, za navdih ob ustanovitvi, za vse sooblikovalce 10-letne zgodovine, za vso duhovno in materialno podporo ter za Njegovo varstvo in blagoslov. Nadškof je v nagovoru ob izbrani božji besedi spregovoril o »utrujenosti« današnjega človeka ter povabil, da bi se v stiski obrnili k Njemu, ki nas vabi:»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek«(Mt 11,28). Mnogi te poti odrešenja ne poznajo. Poklicani smo, da jim jo pomagamo najti.
Ob koncu maše je v imenu ustanovitelja spregovorila tudi s. Terezija Tomazin, provincialna predstojnica šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Zahvalila se je za dosedanje delo in spodbudila, da se po zgledu matere Margarete, ustanoviteljice redovne ustanove, v zaupanju v Boga podamo na nadaljnje delo.
Po maši je sledilo prijateljsko druženje, obujanje spominov in deljenje veselja ob pogledu na prehojeno pot. Bogu hvala za vse!
s. Veronika Verbič
_______________________________
Nagovor g nadškofa Alojzija Cvikla med mašo:
»Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi!« Smo slišali vabilo Jezusa v današnjem evangeliju.
Utrujenost je bolezen našega časa. Živimo v ritmu življenja, ki je dostikrat neusmiljen in ne pušča človeku trenutkov, da bi se zaustavil, se mislil, preveril svojo pot, si odpočil in nabral novih moči.
Ni najhujša tista utrujenost, ki nastane zaradi preobilnega dela. Tu saj veš, zakaj si utrujen. Poznaš vzrok svoje utrujenosti in lahko tudi malo zmanjšaš svoje obveznosti.
Dosti težja in bolj nevarna, je tista utrujenost, ki je sad razočaranj, nerazumevanja, nesprejemanja, zaradi neozdravljenih notranjih ran, zaradi zlorab in krivic, ki so dostikrat nastale pred mnogimi leti, ali pa celo v mladosti.
Ta utrujenost nam jemlje življenjski zagon, ovira nas pri našem delu in opravljanju naših dolžnosti, počutimo se notranje prazne in kar je še hujše, da izgubljamo voljo do življenja, da ne vidimo več poti naprej…
Takemu človeku se postavlja vprašanje: »čemu še iti naprej, čemu še vztrajati v delu in poslanstvu, saj je vse brez smisla…?«
Kaj storiti v takšni situaciji? Iti naprej s tem težkim bremenom? Ne, saj to breme postaja iz dneva v dan še težje!
Današnji evangelij nam predstavi Jezusa Božjega Sina, kot tistega, ki nam kaže pot iz take situacije: odpreti se Očetovi ljubezni, stopiti v Očetovo ljubezen. Ko človek naredi ta korak naenkrat spozna, da ga Nekdo kliče po imenu, da je ljubljen in sprejet in to sprejet tudi s tem bremenom, ki ga nosi.
Problem je danes v tem, da človek, ki se je od Boga oddaljil, živi svoje življenje, kot, da je čisto sam s svojo veliko nalogo, da v življenju uspe, postane nekdo, da se samouresniči. Seveda hitro začuti, da tega sam ne zmore.
Takšni ljudje potrebujejo nekoga, ki mu bo prisluhnil, mu pomagaj, svetoval, da se osvobodijo bremena, dobijo novih moči.
Jezus nas razume, ravno zaradi tega nas vabi k sebi: »Pridite k meni!« Želi nam odvzeti naše breme, želi nam pomagati. Ob Njem se lahko soočimo sami s seboj, lahko spoznamo sami sebe, začutimo svoje stanje in zahrepenimo po usmiljenju in odpuščanju.
To pa pomeni čisto nov občutek. Nič več občutek vrženosti v to življenje. Nič več občutka, da se življenje neusmiljeno poigrava z menoj. Obratno veselje, da sem končno srečal nekoga na katerega lahko preložim svoje breme. Tukaj končno najdem mir, najdem moč za nov začetek.
To ni pot prisile. To ni pot na kateri izgubim del svoje svobode. To je pot na kateri odkrijem, da ima moje življenje kljub situaciji v kateri sem se znašel svojo vrednost in dostojanstvo. Na tej poti spoznam, da je moje življenje »prijetno«, saj v sebi namesto utrujenosti, razočaranja, potrtosti, začutim mir, optimizem in veselje do življenja.
Danes smo tukaj zbrani, da se s to sv. daritvijo Bogu zahvalimo za 10. letno delovanje »Družinskega centra mir«. Hvala vam Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa kralja, da ste prepoznale pomembnost tega poslanstva, da ste dale na razpolago sestre in prostore. Hvala vsem, ki ste ustanovile in sedaj delujete v tem centru. Vesel sem in hvaležen za vse kar naredite za Maribor in našo nadškofijo. Hvala tudi vsem vašim sodelavkam in sodelavcem. Hvala vam za vaš trud in prizadevanja. Mnogo lepega in dobrega se je v teh 10. letih zgodilo. Mnogi so po vaši zaslugi lahko zopet v polnosti zaživeli svoje življenje.
Jezus vabi k sebi vse , ki so »utrujeni in obloženi« a vabi tudi po nas, tudi preko vašega Družinskega centra mir. Moja želja je, da to pomembno poslanstvo nadaljujete, da se vam pridružijo še nove sodelavke in sodelavci in naj vas pri tem spremlja Božji blagoslov.