V četrtek, 12. novembra 2015, bo ob 18.00 zahvalna sveta maša ob 10-letnici delovanja Družinskega centra mir v cerkvi ob vhodu v center. Več informacij … Veseli bomo srečanja z vami.
Prvo srečanje s terapijo je za ljudi neobičajna izkušnja, včasih polna strahu in sramu pred neznanim, pred razkrivanjem in ranljivostjo. Kaj se sploh dogaja na terapiji? Kaj »moram« povedati? Kako bo to sprejeto? To so vprašanja s katerimi se naši klienti nemalokrat spopadajo preden pridejo na prvo srečanje. To je namenjeno predvsem spoznavanju in ustvarjanju varnega in sočutnega prostora za pogovor. Ko se spoznavamo, jim pogosto povem, da bodo tukaj lahko govorili o sebi, o svojem življenju. Zgodba našega življenja nam lahko veliko pove o nas samih. Zakaj je tako pomembno povedati svojo zgodbo? »Tako zagledamo povezave med tem, kaj delamo zdaj in kaj se nam je dogajalo, ko smo bili še otroci. Ko delimo svojo zgodbo z drugimi, se začenjamo osvobajati od svoje vloge žrtve ali mučenika, od ponavljanja in prisile«, pravi dr. Charles Whitfield, ugledni ameriški zdravnik, avtor ideje o »notranjem otroku«. Gre za del nas, ki je živ, energičen, kreativen in izpopolnjen. Ko ga ne negujemo, se pojavi lažni jaz. Številne raziskave kažejo, da ni toliko pomembno kaj se nam je v resnici zgodilo v otroštvu, ampak to, kako si to osmislimo in razložimo. Povedati svojo zgodbo veliko doprinese k odkrivanju in zdravljenju otroka v sebi. Eden najbolj konsistentnih rezultatov raziskav v zadnjih petdesetih letih je to, da varnost dobrega terapevtskega odnosa največ doprinese k uspehu terapije. V takem okolju lahko terapevt pomaga klientu najti pomen svoje življenjske zgodbe tam, kjer je varno spustiti nezdrave obrambe pred bolečino in slišati podporne besede ob novem pogledu nase in na svoje okolje.
Mag. Anja Mesarič, zakonska in družinska terapevtka
___________
Drugo:
Več o naših programih lahko preberete na naši spletni strani.
Družinski center mir sodeluje in pripravlja odgovore na vprašanja o odnosih, starševstvu, vzgoji za spletno stran Ringaraja.net.
V četrtek, 12. novembra 2015, bo ob 18.00 zahvalna sveta maša v cerkvi ob vhodu v center.
___________
Oktobrsko razmišljanje …
ITI NOVIM IZZIVOM NAPROTI
Velikokrat oklevamo pred novimi odločitvami, spremembami zaradi strahu, da nam ne bo uspelo ali zaradi strahu, da bomo zavrnjeni. Nekdo se boji študirati, ker dvomi vase, da mu bo uspelo in nima nikogar, ki bi ga spodbujal. Nekoga je strah vstopiti v nov odnos, se odločiti za poroko, ustvariti družino ali nekaj spremeniti v odnosu, ker ne zaupa sebi in dvomi, če bo zmogel živeti drugačen, boljši odnos. Nekdo ne upa tvegati in iskati novo službo, ker se boji zavrnitve ali ga je strah negotove prihodnosti. Nekateri oklevajo, ker želijo naredi vse popolno, brez napake. Nekateri ne želijo ničesar tvegati … In se ne odločijo, da bi stopili na novo pot. A narediti ničesar je prav tako odločitev in tudi ta odločitev ima svoje posledice.
Vsi smo že kdaj doživeli, da smo nekaj načrtovali, se za nekaj odločili, pa sem nam ni izšlo, tako kot bi si želeli. Nekdo bi lahko rekel, zakaj se sploh truditi, zakaj iti novim izzivom naproti? Zakaj nekaj spreminjati? Odgovor je: zato, ker lahko postajamo boljši in rastemo. Pri tem ni pomemben samo cilj, ampak naša pot, ki jo prehodimo. Velikokrat spregledamo pot, ker smo preveč osredotočeni na cilj. Nova spoznanja, izkušnje, ki jih dobimo na poti, ko sprejemamo nove odločitve, izzive nam pomagajo rasti, razvijati naše sposobnosti, kompetence, nam dajejo nove izkušnje, ustvarjajo nove spomine in vsega tega ne bi dobili, če se ne bi odločili za spremembe v določenem trenutku našega življenja. In, ko zaboli? Takrat, se lahko veliko učimo o sebi in drugih. Ovire na naših poti nam lahko pomagajo, da se ozremo naokrog in vidimo tisto, česar drugače ne bi. Ovire so lahko priložnosti, da rastemo. In če pademo, je pomembno samo to, da vstanemo in gremo naprej.
Spremembe v nas in v odnosih se ne dogajajo naenkrat, v kratkem času oz. se to zgodi le redkokdaj. Po navadi nastajajo, ko delamo majhne korake, vsak dan, in ko se po določenem času ozremo nazaj vidimo, kako dolgo pot smo prehodili in kako drugačno življenje, odnose živimo.
Podobno je v terapevtskem procesu. Terapevti se srečujemo z različnimi težavami in stiskami ljudi. Nekateri so bili zelo ranjeni v otroštvu in jim te rane preprečujejo, da bi imeli zdrave odnose, da bi lahko naprej živeli tako kot si želijo. Nekateri so izgubili svoje ljubljene ali službo. Nekateri ne verjamejo vase, se srečujejo s strahom, depresivnih razpoloženjem, preobremenjenostjo … Nekateri doživljajo različne preizkušnje v partnerskih odnosih. Odločitev za terapijo je pot vase, pot do novih spoznanj, bolj kakovostnega življenja. Ob pomoči terapevta posameznik, par, družina spoznava sebe, svoje vzorce in načine vedenja, mišljenja, komunikacije, razrešuje težave, ki so se pojavile, raziskuje doživljanje … Z majhnimi koraki po poti do sprememb. In nič ni sramotnega, če naredimo nekaj zase, za svoje odnose, za to, da rastemo.
mag. Kornelija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka
Duhovni vikend za zakonce bo v Celju pri sv. Jožefu od petka, 10. 10. (začetek z večerjo) do nedelje, 12.10. (po kosilu). Prijave.
V četrtek, 12. novembra 2015, bo ob 18.00 zahvalna sveta maša v cerkvi ob vhodu v center.
___________
Septembrsko razmišljanje …
Kolebam … Naj vseeno zapišem nekaj besed o odpuščanju v odnosih, ko vem, da je odpuščanje pogosto napačno razumljeno in ne ravno priljubljeno, ker ga enačimo z zatiskanjem oči pred žalitvami, krivicami, s »pometanjem pod preprogo«?
V času, ko narašča število ločitev in se družine razhajajo, je parom vse težje in težje reči: »Da!«. Poročno blaženost bi bilo mogoče doseči, če bi upoštevali preprosto pravilo: ODPUSTI. Iskreno povedano je to najboljša stvar, ki jo lahko nekdo naredi v zakonu in resnično edina pot za ohranitev zakona do konca življenja. Odpuščanje je prostovoljen in namenski proces, s katerim se spremenimo v čustvih in spremenimo tudi odnos do žalitve.
Opustimo negativna čustva kot sta jeza in maščevalnost. Raziskave nam povedo, da odpuščanje vzbuja ljubezen in je lahko v več ozirih zdravilno.
Uporabimo ta vodila, da bi ohranjali odpuščanje namesto zagrenjenosti v srcu svojega zakona:
Poglejmo obe strani zgodbe
Pogosto najdemo preproste razlage za frustrirajoče vedenje, ampak želimo si videti obe strani. Prepogosto zakonca takoj sklepata in obtožujeta drug drugega, namesto da bi razumno pogledala obe strani zgodbe. Veliko prepirov bi se razblinilo še preden se začnejo, če bi vsak še pred napadom na partnerja pogledal sebe. Kadar lahko iskreno pogledamo obe strani, lažje odpustimo, ker vidimo kako smo sami prispevali k prepiru.
Bodimo odprto iskreni, a ne nujno ves čas
Nekateri zakonci so prepričani, da je iskrenost najboljša za zakon ne glede na okoliščine. V resnici to ne drži. Nikomur ne bo pomagalo, če mož pove ženi, da zgleda 10kg težja kot pred enim letom. Tudi ni dobro takoj sprožiti pogovora o moževem dejanju, ki je sprožilo bes. Pustimo, da jeza poneha, in se potem pogovorimo v drugačnih pogojih. Iskrenost je pomembna v zakonu, a ne pomeni krutosti ali pomanjkanje občutka za drugega. Iskrenost ne pomeni laganja o času nakupovanja. Prav tako ne pomeni, da rečem: »V redu sem«, kadar se ne počutim tako. V tednu si lahko določimo poseben čas za iskrenost, ko se pogovorimo o svoji prizadetosti in lažje pogledamo obe strani zgodbe.
Predstavljajmo si, da zakonec umre ali nas zapusti
Tega običajno v zakonu ne slišimo, a je preprost in močan način, da se spomnimo kako zelo ljubimo sozakonca. Kadar se zelo jezimo, pomislimo kako bi bilo če bi on ali ona umrla pred tem, ko bi se čustva umirila. Bi bil ta pripetljaj pomemben? To ne pomeni, da se pretvarjamo, da smo ves čas srečni samo zato, ker bi on ali ona utegnila umreti. To je le eden od načinov pogleda na zakon, ko se zavemo kako zelo ljubimo drug drugega in si želimo, da bi zakon trajal.
S temi preprostimi vodili bomo ugotovili, da lahko hitreje odpustimo možu ali ženi. Odpuščanju zmeraj sledi ljubezen, zato lahko s temi vodili ojačamo svoje medsebojne vezi in drug drugemu zagotovimo, da smo resnično skupaj dokler nas ne loči smrt.
Odpuščanje je gotovo dar, zaupanje, ki ga želimo potem znova zgraditi, pa zahteva trud. Po nedavnem obisku Auschwitza in povabilu k molitvi za žrtve, je mimo mene šinila misel, da so žrtve tudi rablji. Žrtve sovraštva. Morda še bolj potrebujejo dar odpuščanja, če so kakršnekoli primerjave sploh na mestu.
Vsak od nas pa se lahko v tem trenutku zaustavi in pomisli: »Zmorem odpustiti in osvoboditi sebe svojih negativnih misli? Zmorem živeti ta dar, namenjen meni in tebi?«
Sočutje namesto sovraštva ali brezbrižnosti, ki bi naj bila nasprotje ljubezni, spreminja življenje. Zgodbe trpečih spreminjajo drže v našem srcu. Včasih zadošča samo molčeč stisk roke.
mag. s. Polonca Majcenovič, terapevtka
___________
Drugo:
Več o naših programih lahko preberete na naši spletni strani.
Družinski center mir sodeluje in pripravlja odgovore na vprašanja o odnosih, starševstvu, vzgoji za spletno stran Ringaraja.net.
Si upaš sprejeti vabilo v življenje odnosov, ki kipi od radosti in poguma za nešteto padcev? V tem primeru bo ta delavnica (osebno, ustvarjalno delo, pogovor, pričevanje) kot nalašč zate, še zlasti, če čutiš v sebi željo po raziskovanju in pripravljenosti, da bi uresničeval to, kar so v tem trenutku morda le tvoje sanje ali pa tudi že jasen odgovor na Božja povabila.
Nova spoznanja o človekovem razvoju kažejo, da imamo ljudje sposobnost spominjati se preteklih dogodkov zelo natančno. Nekaj, kar se nam je zgodilo ali kar smo doživeli v preteklosti, lahko podoživimo v sedanjosti. Spomnimo se lahko posameznih prizorov, glasov, občutij, vonja, tudi dotika. Spomnimo se lahko lepih in manj lepih trenutkov. Bolj tistih, ki so bili bolj čustveno obarvani, ki smo jih močneje čustveno doživeli. Nekateri dogodki ostanejo v našem spominu kratek čas, nekateri vse življenje.
Naše sposobnosti spominjanja in hranjenja spominov se začnejo že zelo zgodaj. Raziskovalci s področja nevrologije (D. Chamberlain, D. Siegel idr.), ugotavljajo, da se novorojenčki spominjajo dogodkov v času nosečnosti npr. glasbe, ki jo je mama poslušala v času nosečnosti, različnih zvokov, glasov … Skozi življenje se v naših možganih shrani veliko spominov, lepih in manj lepih. Kadarkoli se spominjamo izkušenj, dogodkov iz preteklosti nas lahko prevzamejo določena občutja. Spomini in čustva se lahko prebudijo, ne da bi to hoteli. Posebej boleči spomini imajo to moč, da se jih spomnimo takrat, ko si jih ne želimo. In rane, ki niso zaceljene, bodo bolele tudi v sedanjosti. Velikokrat ne moremo iti naprej, ker preveč bolijo dogodki iz preteklosti, ker ob spominih na pretekle boleče izkušnje doživljamo razočaranje, obžalovanje. Velikokrat drugim ali sebi ne zmoremo odpustiti, ker v sedanjosti bolijo rane iz preteklosti.
Pa vendar ne moremo hkrati živeti v dveh časovnih obdobjih; preteklosti in sedanjosti. Ne moremo spremeniti niti enega samega trenutka, ki je minil niti zbrisati ene same neprijetne izkušnje. Kar se nam je zgodilo, je del našega življenja in vse kar lahko storimo je to, da izgovorimo, kar čutimo, sprejmemo, odpustimo sebi in drugim ter živimo naprej. Včasih je to zelo težko in je potrebno veliko besed, da vzamejo moč bolečini. Včasih je potrebna psihoterapevtska pomoč, da zmoremo izstopiti iz začaranega kroga ponavljajočih se spominov, obtožb, obžalovanja. Vračanje v preteklost nas lahko ovira, da ne zmoremo iti naprej, živeti v polnosti odnose in svoje življenje, ustvarjati nekaj novega … Tako kot ni dobro bežati pred preteklostjo, tako ni dobro, če se preveč ukvarjamo z njo. Če bežimo pred preteklostjo ali če se ustavimo v njej, bo bolečina iz preteklosti še vedno prisotna v našem življenju, odnosih, in sedanjosti ne bomo mogli v polnosti živeti ter z upanjem zreti v prihodnost. Bo kot senca, ki nam vedno sledi, dokler se ne srečamo z njo. Vsaka izkušnja nam lahko pomaga rasti in iz nje lahko nastane nekaj lepega. Samo ovrednotiti jo moramo in dopustiti, da nas nekaj nauči.
mag. Kornelija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka
Vabimo vas:
V četrtek, 21. 5. 2015 ob 18.00 bo peti, zadnji, večer v okviru praznovanja 10 letnice Družinskega centra mir. Z nami bosta dr. Katarina Kompan Erzar in dr. Tomaž Erzar. Predavala bosta o Konfliktu v zakonskem odnosu. Vhod v dvorano je na Strossmayerjevi 17. Prosimo vas, da pridete pravočasno, ker bomo začeli točno ob 18.00. Prosimo tudi, da se čim prej prijavite: spletna prijava alie-pošta ali telefon 02/23 45 800, če spletna prijava morda ob vaši prijavi ne bi delovala.
Več o naših programih lahko preberete na naši spletni strani.
Družinski center mir sodeluje in pripravlja odgovore na vprašanja o odnosih, starševstvu, vzgoji za spletno stran Ringaraja.net.
Priporočamo udeležbo v programih, ki jih pripravlja Družina in življenje ter Zavod iskreni.net. Negujmo odnose, ne čakajmo, da se odtujimo drug od drugega v vrtincu vsakdanjika.
Posredujemo še prošnjo p. dr. Ivana Platovnjaka:
Spoštovani razvezani in ponovno poročeni razvezani zakonci!
Želim vas prositi za sodelovanje in nasvet.
maja 2015 bo na Teološki fakulteti mednarodni simpozij o družinski in istospolni problematiki. Povabili so me k pripravi predavanja: Razveza in ponovna poroka razvezanih zakoncev: prekinitev življenja s Kristusom in Cerkvijo ali pa možnost novega začetka zavzetega življenja z njima?
Kot duhovniku mi je že vrsto let dano, da poslušam težke in boleče zgodbe ljudi, ki so doživeli stisko ločevanja, razveze zakonske zveze in iskanja nove poti. Poslušal sem tudi stiske tistih, ki so po svoji razvezi našli novega partnerja in so se ponovno poročili kljub temu, da niso dobili ničnosti svojega cerkvenega zakona.
Želim pripraviti predavanje, ki bo v duhu papeža Frančiška, ki je zapisal: »Cerkev bo morala uvajati svoje člane – duhovnike, redovnike in laike – v to ‘umetnost spremljanja’, da se bodo vsi naučili sezuti si čevlje z nog pred sveto zemljo drugega (2 Mz 3,5). Svojemu ravnanju moramo dati zdravilen ritem ljubezni, s spoštljivim pogledom sočutja, ki pa hkrati ozdravlja, osvobaja in bodri k zorenju v krščanskem življenju.« (Veselje evangelija, 169). Glede tega vprašanja tudi izredna sinoda »terja pozorno razlikovanje in spremljanje z velikim spoštovanjem.«
Zato želim vam, dragi razvezani in ponovno poročeni razvezani zakonci, prisluhniti z vsem spoštovanjem, ki ga terja zavedanje, da je vsak izmed vas »sveta zgodba«. Hvaležen vam bom, če si boste vzeli okoli 15 minut časa in odgovorili na anketna vprašanja. Vaše odgovore bi potreboval do 16. maja 2015.
Ko preteklost boli …