Skrbiva za svoj odnos

Vilma, Dani

četrtek, 15. 1. 2015, ob 18. uri

Prva gosta naših prazničnih večerov ob 10 letnici delovanja sta bila v četrtek, 12. januarja 2015, Vilma in Dani Siter. Spregovorila sta o svoji izkušnji skrbi za odnos in s predavanjem spodbudila poslušalce k vrednotenju medsebojnih odnosov v zakonu.

Spregovorila sta o družini, od koder izhajamo in v kateri se oblikujemo. V njej živimo odnose takšni kot smo, zato je pomembno da se o družinah in v družinah pogovarjamo. Bog si je pridržal zase ime Bog Oče, saj je odnosno in ljubeče bitje. Z nami čuti in mu je pomembno kdo smo in kako smo. V samem Bogu se dogajajo odnosi in podarjanje. Po tej popolni ljubezni smo ustvarjeni ljudje in drug drugega tudi potrebujemo, kot je Adam potreboval Evo. Mislimo pa, da smo v redu vse dotlej, dokler smo sami. Rast v odnosu se začne, ko se soočamo s svojo različnostjo.

Ustvarjeni smo za osebne odnose. O tem govori bolečina, ki jo izkušamo od razhodih. Iz odnosa v odnos se manjša zaupanje, ranjenost se veča … Vse to je priča temeljne človekove potrebe po ljubezni.

Pripoved o Adamu in Evi prinaša veliko simbolike. Eva je npr. ustvarjena iz rebra in rebro ščiti srce. Evina dolžnost je, da ščiti Adamovo srce. poklicanost žene je, da moževo srce ščiti, ga varuje in nanj skrbno pazi. Pravi čudež je, da se najdeva prav midva med milijoni ljudi na svetu. V trenutku, ko rečem: »Sprejmem tebe!«, se odločim. Po nekaj letih začnejo eni razmišljati, če je ta res pravi. Takšno razmišljanje nikamor ne vodi. Morali bi razmišljati: »Kako bom jaz njemu »prava/pravi«? Sprejemanje je nenehna dinamika. Pravi čudež je, da sva še skupaj, če pomisliva kako različna sva si. Različnost je lahko zelo zahtevna, a v resnici je dobro, da drugi ni takšen, kot bi si želeli, ker je pravzaprav moje zrcalo. V zakoncu najprej vidim svoje slabosti. Moti me, kar vidim in je moje, a se učiva izreči, kadar sva prizadeta. Ni pomembno samo to, da si pripadava, ampak da je med nama zaveza, ki pre
nese vse spore. Naproti si lahko prideva kot dva ranjena otroka, ki potrebujeta nežnost in milino. Koliko ljubezni zakonec ni dobil kot otrok? Jaz sem mu/ji podarjen/podarjena kot tisti/tista, ki zdravi rane.

Kateri je pravi tir? Edinost, kar ne pomeni, da jaz postanem ti ali ti jaz, ampak da si pripadava, in ostaneva jaz in ti. Ni nama vseeno kako se drugi počuti. Kadar ni edinosti, tudi sreče ni. Prepiru lahko sledi hladnost ali grobo izrečene besede. Vse, kar naju oddalji, naju odtujuje in takrat nisva srečna. Odtujenost se priplazi zelo zahrbtno. Je naravni potek vsakega odnosa, če se zavestno ne dela na odnosu, zato je dobro te stvari ozaveščati. Opazujem svoj tok misli.Siter www

Ljudje smo edini, ki lahko vplivamo na to, kar delamo. Ali sledimo samo svojim čustvom ali pa se odločamo po svoji odgovornosti. Čustva prepoznavamo, ampak ni prav da se jim pustimo voditi. Potem bi šel vsak zakon narazen. Obnavljamo odgovornost do tega, kar smo obljubili.

V Bogu je edinost, v Njem ne more priti do razkola. Bog je najbolj srečen, kadar je med možem in ženo edinost. Ljubezen in edinost je Božja kategorija, hudič se bori proti vsaki podaritvi, proti vsakemu spoštovanju, proti vsaki potrpežljivosti. Kadar sva si med seboj edina, sva srečna. Vsak zase si prizadevava za duhovno rast in na tej poti se razdalja med nama manjša, ker sva bliže Bogu. Če je sonce v zenitu, sence ni. Popoldanske sence so dolge. Če sem bliže Bogu, ni sence, da bi jo preskočil.

Najin zakon je odnos. Koliko dam na sebe, na svoje obljube? Bolj je narod primitiven, močnejšo zavezo ima. Tudi najin zakon je zaveza. Vsak od naju hrepeni po popolnosti, a to popolnost pričakujem prej od zakonca kot od sebe. Pričakujem, da me bo tudi takrat, ko kaj narobe naredim. Ker pa je tudi on nepopoln tako kot jaz, te njegove popolnosti ne morem dobiti. zato potrebujem Njega, ki je popoln. Njega, ki je prelil kri za naju, da si lahko odpuščava, in čigar kri je temelj najine zaveze.

Pogosto razmišljamo: »Jaz si zaslužim to in to, jaz imam pravico do tega in tega«. V takšnem primeru zakonca ne vesta za kaj gre. V zakonu gre za midva. Kdor gre v zakon, ker pričakuje, da bo dobil to in to … Potrebujemo Tretjega, ker smo razočarani. Vedno znova smo sami razočarani.

Če se želiva dopolnjevati, se lahko. Če gledava samo, kar nam ne paše, bova videla to. Še zmeraj naju bodo stvari motile. Če sva odločena, da greva skupaj naprej, se bova učila odpuščati.

10, 1. večer, 15. 1. 2015 002Kako odnos med nama ostaja živ? Tako, da se učiva drug drugemu dati priznanje, zahvalo … Moški npr. zelo potrebujejo pohvalo, pohvalo … Tudi trikrat na dan ni dovolj. Kadar nam je to težko narediti, moramo vaditi. Tako kot treniram mišice, treniram tudi to. Opazim, kar naredi, in se za to zahvalim.

Če voziš avto, moraš biti osredotočen. V najinem odnosu moram biti prisoten kot mož, kot dedek. Ne morem kar izklopiti. Živim v zavezi s svojimi otroki. Ne morem kar izginiti iz tega odnosa. Za ta odnos je vredno zapravljati čas. Včasih se zdi, da se nimava o čem pogovarjati, pogovor kar zamre. Tudi tisti čas ni stran vržen. Tudi tiho sedenje ob možu, ki gleda tekmo ali lovi ribe, bodi zraven. Veliko malenkosti je, ki se jih moramo učiti. Pomembno je, da se učimo o razlikah.

Naš narod se še ne zna dobro pogovarjati, nismo še razvili kulture pogovora. še ne začenjamo z »jaz – stavki«. Najini otroci se že znajo boljše pogovarjati, čeprav bodo še morali reševati svoje stvari.

Zakon je vreden, da vanj investiramo čas, napore v smislu pridobivanja znanja, izobraževanja. Nikoli se ne bom upokojili kot možje, žene, mame, očetje … Govorimo o doživljenjskem poklicu, o nenehnem usposabljanju. Midva sva na tem, vsi smo povabljeni, da ta odnos negujemo, da nam ne spolzi skozi roke, da se ne presuši, da ne postane rutina. Vsak dan se spreminjamo. Ta drugačnost je ta dinamika, je ta opojnost, je ta lepota, je to dostojanstvo človeka.

Zakonca Siter sta še predstavila kako v gibanju Družina in življenje skrbijo za zakonske in družinske odnose: zakonske skupine, vikend seminarji, romarski pohodi …