.JPG)
Reka nikoli ne teče nazaj in podobno je z našim življenjem. Kadar se tok ustavi, v sebi začutimo stisko. Takrat vemo, da se nekaj mora spremeniti in se lotimo odstranjevanja ovir. Umetno se življenja ne da zadrževati. V medije prihajajo novice kako naravovarstveniki, običajno po nekajletnem prizadevanju, dosežejo da na reki poderejo kakšen jez ali speljejo druge poti, da lahko reka sama teče, se naravno očiščuje in ponovno postaja prostor za ribe in druge rečne živali ter rastline.
Stiske, s katerimi se srečujemo, nas postavijo pred odločitev ali se bomo soočili z ovirami ali pa bomo pustili stvari kot so. Kolikokrat si rečemo: »Ah, pustimo zaradi ljubega miru!« Terapevti se srečujemo z osebami, ki ne zmorejo vztrajati v terapevtskem procesu. Eden od razlogov je, da je prezahtevno spreminjati življenje. Globok in iskren terapevtski proces pred nas postavi ogledalo, v katerem vidimo tudi tisto, kar nam ni všeč. Bolj jasno vidimo od kod stiska in zakaj ne moremo naprej. Navade ali vzorci vedenja so lahko zelo zakoreninjeni vse do tega, da ne nadaljujemo hoje po poti sprememb, ki jih želimo.
Michel de Montaigne v XXII. poglavju prve knjige esejev z naslovom O navadi in težavnosti spreminjanja sprejetih navad meni: » Po mojem mnenju, skratka, ni ničesar na svetu, česar navada ne dela ali ne bi mogla narediti; z razlogom jo Pinardo, kolikor razumem, imenuje kraljica vladarica sveta. Ko so nekoga zalotili, kako je tepel svojega očeta, je odvrnil, da je taka navada pri njih doma; da je njegov oče prav tako tepel njegovega deda in ta njegovega pradeda. Nato je pokazal na svojega sina in dodal: ta bo tepel mene, ko pride v leta, v katerih sem zdaj jaz.« Tako je nekaj, kar boli, je neudobno in nezdravo, povsem sprejemljivo. Ni pomembno, da udarci bolijo in nas prizadenejo.
O ovirah, ki nam onemogočajo osebno rast, piše Janice Webb v članku Zakaj se nekateri ljudje ne morejo spremeniti?:
- Ne vidimo poti
Kadar živimo nekaj let na določen način, ta postane naša resničnost in pogled na svet. Težko je doseči nekaj, če si ne moremo predstavljati kako priti do tja.
- Obdani smo z zidovi
Zidove okrog sebe postavimo v otroštvu, kadar se počutimo neljubljene, nesprejete ali ne čutimo varnosti. V odraslosti lahko zaradi teh zidov zavračamo nekoga, ki bi nam lahko pomagal in nas podpiral. Težko jim zaupamo. Varne se počutimo samo takrat, kadar smo »sami« in se lahko zanesemo nase.
- Udobna neudobnost
Samouničevalni ali škodljivi življenjski vzorci lahko postanejo del nas samih. Navadimo se lahko na vse, kar nas v življenju doleti. Smo, kdor smo, in na določeni ravni nam postane udobno tudi tisto, kar nas onesrečuje. Ob misli na spremembo se počutimo prestrašeno. Lažje in varneje je izbrati »hudiča, ki ga poznamo«.
- Depresija
Depresija nam pobere moč in motivacijo, kar nam onemogoča odgovarjanje na izzive. Osamimo se od drugih, kar pomeni da dobimo manj podpore. Postanemo obupani, zato nima smisla, da bi si še prizadevali za spremembe.
- Jeza nase
Jeza nase nas lahko zlomi. Podobno kot voda počasi izdolbe luknjo v kamen, jeza nase načne našo vrednost. Kako naj se spremenimo, če se ne čutimo vredni sprememb?
- Napake in zmote v preteklosti
Če želimo spremembo, se moramo soočiti s svojo bolečo preteklostjo. Koga smo prizadeli? Kakšno škodo smo povzročili sebi in drugim? Krivda in bolečina zaradi preteklosti je lahko tako močna, da zadržuje celo najbolj pogumne ljudi.
S katero od teh ovir se najbolj soočamo? Počasi poskušajmo podreti jez, ki najbolj ovira tok življenja, in dovoliti nekomu, da se nam približa. Pomislimo kako škodljivi življenjski vzorci uničujejo naše življenje. Življenje nam prinaša potrpežljivo in nežno ravnanje s sabo in svojimi napakami, zaradi česar se lahko soočimo z bolečino. Bolj kot se soočimo z bolečino, lažje vidimo pot.
Za osebno spremembo potrebujemo motivacijo, ravno pravo mero nezadovoljstva, vztrajnost, pripravljenost, da se soočimo z bolečino, podporo in kaj moramo zdaj narediti. Po tej poti sprememb hodimo korak za korakom.
Naravovarstveniki potrebujejo veliko časa in prizadevanja preden sploh dosežejo soglasje, da lahko ukrepajo. Kar sledi, so leta napornega dela. In spet – tega dela se ne bi nikoli lotili, če ne bi prepoznali svojega prizadevanja kot dobrega zase in svet.
V življenju družine gre za odnose. Res želimo, da “tepemo” drug drugega z življenjskimi vzorci, ki so nam bili morda položeni že kar v zibko, ali smo jih sprejeli kot svoje, čeprav dobro vidimo, da niso dobri in da jih ne želimo?
s. Polonca Majcenovič, zakonska in družinska terapevtka