Kako danes mladi odhajajo od doma

sidewalk-657906_960_720Odhod od doma velja za eno temeljnih stopnic na poti razvoja posameznika in za enega od mejnikov v razvojnem ciklu družine. Mladi odrasli človek začenja samostojno življenje, začenja dopolnjevati vse, kar se je naučil v svoji družini. Odhod od doma v fizičnem smislu pomeni preselitev, nova zaposlitev in samostojno opravljanje funkcionalnih nalog življenja. V čustvenem smislu pa pomeni ustvarjanje novih navezanosti in odnosov z drugimi. Razvojna teorija družine pravi, da bolj ko se mladi odrasli razmeji od čustvenega programa svoje izvirne družine, manj stresorjev ga bo spremljalo na poti skozi njegov novi družinski življenjski ciklus. (Kompan Erzar 2003). Vendar se v zadnjih desetletjih sprašujemo, ali to še drži? Kako lahko govorimo o odhodu od doma kot enem ključnih mejnikov družinskega razvoja, ko pa mladi ne odhajajo nikamor?

V zadnjih letih se zdi, da se generacijske meje brišejo. Demografske spremembe kot so staranje prebivalstva, zmanjševanje števila otrok in migracijski tokovi so spremenile pogled na družino kot so jo poznali naši starši in stari starši. Danes bolj kot kadarkoli prej delujemo kot ena družbeno-kulturna enota; z otroki, starši in starimi starši se vključujemo v ista družabna omrežja in uporabljamo isti pogovorni jezik. To nam na eni strani omogoča večjo povezanost in lahko prispeva k boljšemu razumevanju drug drugega, hkrati pa spreminja vloge v družini in spreminja razumevanje družine, ki jo predstavlja ena generacija ljudi s točno določenimi atributi.

Prehod iz adolescence v odraslost traja danes veliko dlje kot nekoč. Mladi odrasli potrebujejo od pet do deset let več kot so potrebovali njihovi starši in stari starši za doseganje mejnikov odraslosti, kot so pridobitev trajne zaposlitve, sklenitev partnerskega odnosa, ustvarjenje družine in doseganje finančne neodvisnosti in stabilnosti. Poleg odzivanja na izziv gospodarskih in družbenih sprememb se danes družine razvijajo tudi v kontekstu spremenjenih pričakovanj na področju intimnosti. Mladi odrasli danes stopajo v zakon relativno pozno, v drugi polovici 20tih let. Nestabilni ekonomski položaj mladih posameznikov nedvomno vpliva na partnerstvo in podpira drugačen pogled na odnose, ki je kratkotrajnejši, manj stabilen in posledično manj varen. Tudi pari s trdno zavezo za odnos pogosto govorijo o odlaganju skupnega življenja na prihodnost, ko se bodo čutili varnejše na delovnem mestu, ko bodo zaključili šolanje ali ko bodo lahko z večjim upanjem zrli v prihodnost. Težko se je zavezati skrbi za družino, ko živiš iz meseca v mesec.

Ena od varnih možnosti za današnje mlade odrasle je zato ostajanje »z eno nogo« v izvorni družini. V kontekstu razvojne teorije družine se to morda zdi vse prej kot pozitivno, vendar lahko ima v današnji družbenih razmerah tudi pozitivne vidike. Na eni strani morda res ohranja in vzdržuje veliko slabih vzorcev iz preteklosti, onemogoča tudi  jasno čustveno osamosvojitev mladih od staršev in spodbuja dolgo odlaganje prevzemanja odgovornosti za svoje odraslo življenje, vendar po drugi strani prinaša za mlade odrasle tudi nekaj zdravih alternativ soočanju s pogosto kruto realnostjo odraslosti, ki je danes v primerjavi z generacijo naših staršev, veliko bolj neizprosna za mlade. Ohranjanje povezanosti z izvorno družino omogoča ohranjanje navezanosti, povezanosti, podpore in sočutja takrat, ko je le-to lahko ključno za to, da vztrajamo. Izguba finančne varnosti je lahko strašna za mladega odraslega, vendar je izguba varnih odnosov in povezanosti lahko še strašnejša. Bogati ali revni, mladi odrasli potrebujejo ljudi, na katere se lahko oprejo in ljubeča družina je pri tem lahko ključna.

mag. Anja Mesarič, zakonska in družinska terapevtka

Vir: Kompan Erzar, Lia Katarina. 2003. Skrita moč družine. Ljubljana: Frančiškanski družinski inštitut.