V zadnjem času se kot zakonska in družinska terapevtka vse več srečujem s primeri pasivne agresivnosti v odnosih. Pasivna agresivnost pomeni izražanje potlačenih čustev jeze in se pojavlja tako pri moških kot pri ženskah. Je naučeno vedenje nezdravega izražanja jeze. Pasivno agresivne osebe so istočasno pasivne in agresivne, kar se lahko kaže v različnih oblikah, predvsem pa kot neverbalna agresivnost, ki se manifestira v negativnem vedenju. Pojavi se takrat, ko negativna čustva izražamo posredno, namesto asertivno. Pojavi se takrat, ko smo na nekoga jezni, vendar mu tega ne povemo ali ne zmoremo povedati. Namesto, da bi bili iskreni in se odkrito pogovorili, ko smo vznemirjeni, razočarani, jezni, občutke potlačimo, besed ne izgovorimo, namenimo pa jezne poglede, spremenimo svoje vedenje, smo zamerljivi, se umikamo ali pa postavimo zid, da drugi ne morejo govoriti z nami. Pasivno agresivno vedenje lahko vključuje tudi zavračanje prošenj, pobud …
Vzroki za nastanek pasivne agresivnosti
Jeza je čustvo, ki ga čutimo vsi in je najbolj osnovno čustvo. Ko v odnosih ne moremo izražati jeze na odprt, iskren in neposreden način, čustva jeze ne izginejo. Zato se mnogi naučijo izražati jezo na prikrit, bolj sprejemljiv način, prek pasivno agresivnega vedenja. Že od otroštva naprej lahko dobivamo sporočila, da je jeza nekaj slabega. V družini, kjer starši vzgajajo svoje otroke tako, da ne smejo izraziti svojih misli, potreb, občutkov, in/ali zahtevajo od otrok, da so preveč pridni, olikani, se otroci lahko učijo pasivno agresivnega vedenja. V takih družinah se na nestrinjanje, konflikte, izražanje svoje mnenja gleda kot na nekaj kar je moteče, neolikano, odveč. Mogoče so ti starši preveč pod stresom ali ne zmorejo poskrbeti za otrokove fiziološke ali čustvene potrebe. Mogoče so ti starši čustveno odsotni ali pa gledajo na izražanje čustev kot na šibkost ali nekaj kar je preveč zahtevno zanje. Otroci se tako naučijo skriti svoja resnična čustva, misli in potrebe, da dobijo odobravanje in potrditev s strani drugih.
Tihi sovražnik v zakonskem/partnerskem odnosu
Pasivno agresivno vedenje pogosto izvira iz tega, da bi se izognili konfliktu, in da bi bili sprejeti. Torej je v vlogi mehanizma soočanja s težavami, vendar pa onemogoča konstruktivno komunikacijo in ima za zakonski/partnerski odnos hude posledice, saj ruši zaupanje in povzroča bolečino ter zmedo v odnosih. Dolgoročne posledice so lahko: tihi zakon (zakonski odnos, kjer se ne govori o čustvih, odnosih), občutki krivde, pretirana previdnost, občutki osamljenosti, žalosti …
Če želimo v odnosu ustaviti pasivno agresivno vedenje, moramo najprej prepoznati znake omenjenega vedenja in čustvene dinamike v odnosu ter jih nasloviti. Šele takrat, ko vemo, kaj se nam dogaja, kakšen vzorec komunikacije imamo, lahko nekaj spremenimo. Lahko se učimo drugače odzivati v konfliktnih situacijah, prihajati drug drugemo naproti. Vedeti je dobro, da imajo pasivno agresivni ljudje pogosto nizko samopodobo, se ne čutijo varni in velikokrat čutijo nemoč. Običajno ne želijo biti sovražni do ljudi, ki jih imajo radi, jih je pa strah, da bi bili nadzorovani in naučili so se, da lahko na pasivno agresiven način pokažejo svoje nestrinjanje brez tega, da bi izrazili svoje mišljenje in doživljanje. Vzorce komunikacije lahko spreminjamo, sta pa zato potrebna trud in delo. Če sami ne zmoremo, je dobro poiskati strokovno pomoč, kjer vam lahko zakonski in družinski terapevt pomaga, da se naučite drugačne komunikacije, ki bo gradila vaš odnos, ne pa ga rušila.
mag. Kornelija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka
PASIVNA AGRESIVNOST: OBLIKA PRIKRITEGA NASILJA
- Posameznik, ki je pasivno agresiven, išče načine izogibanja direktnim konfliktom in uporablja neverbalne in prikrite načine odpora in umika, da bi dobil kar želi/potrebuje.
- Pasivna agresivnost se oblikuje v otroštvu kot obrambni mehanizem, ko posameznik začuti vznemirjenost in nemoč v odnosu s tistimi, ki jih doživlja kot avtoriteto. Otrok odrašča s sporočilom, da je njegova jeza nesprejemljiva in zato začne uporabljati pasivno agresivnost.
- Jeza je prikrito izražena na načine, ki pogosto prizadenejo najbližje in ranijo tudi posameznika, ki je pasivno agresiven, čeprav se tega ne zaveda.
- Najpogostejše oblike: umik, zamera, izogibanje, odklanjanje pogovora, zavlačevanje …