Razvrednotenje

Načini komunikacije v odnosu so lahko vir bolečine in stiske. Včasih niti ne vemo kaj se je zgodilo, da se prekine stik ali da začnemo čutiti žalost, jezo ali druga negativna čutenja. Ne počutimo se ne dobro ne sprejeto. V podobnem položaju se lahko znajdejo naši bližnji, kadar se vedemo po naučenih, nezdravih vzorcih, in nismo pozorni, ter jih s svojim vedenjem prizadenemo. Razvrednotenje? Ubesedenje tega, kar čutimo in kar se je zgodilo ali se nam dogaja, nas pogosto pripelje prav do razvrednotenja. Besedam, čutenjem, mislim in potrebam svojih bližnjih odvzamemo vrednost. Kadar razmejitve niso dobro postavljene, lahko drugi vzamejo vse to zelo osebno, in v odnos se naseli nelagodje in napetost.

Karin Hall razloži za kaj gre pri razvrednotenju. O čustvenem razvrednotenju govorimo, kadar so zavrnjena, prezrta ali obsojana naša čustva in misli. Takšno razvrednotenje čustveno vznemiri vsakega, a še zlasti boleče je za osebo, ki je čustveno občutljiva. Razvrednotenje moti odnose in ustvarja čustveno oddaljenost. Kadar ljudje razvrednotijo sami sebe, se oddaljijo od sebe, in graditev lastne identitete postane velik izziv.

Samo-razvrednotenje in razvrednotenje, ki nam ga povzročijo drugi, otežujeta okrevanje od depresije in tesnobe. Nekateri so prepričani, da razvrednotenje največ prispeva k čustvenim motnjam.

Večina ljudi zanika, da razvrednoti notranje izkušnje drugih, saj bi le redki to naredili namenoma. Dobronamerni ljudje se lahko ob močnem čustvovanju počutijo nelagodno ali celo verjamejo, da pomagajo, kadar v resnici razvrednotijo drugega. Veliko čustveno občutljivih ljudi ve, da se razvrednoti, a se ne strinjajo s tem, da si to zaslužijo. Lahko da bodo povedali, da si tega ne zaslužijo. Ob njihovi občutljivosti jim je neprijetno. Pri potrjevanju pa gre za to, da priznamo notranje dogajanje.

Besedno razvrednotenje

Drugi nas razvrednotijo in mi razvrednotimo druge na različne načine.

Napačno razumevanje bližine: Včasih mislimo, da čustvena bližina pomeni, da vemo kaj drugi čuti, ne da bi ga prej vprašali po počutju. To je podobno temu, da drugega poznamo bolj kot drugi pozna samega sebe, zato ne vprašamo, ampak domnevamo. Drugemu celo povemo kaj misli in kako se počuti.

Napačno razumevanje kaj pomeni potrjevati: Včasih druge razvrednotimo, ker mislimo, da naša potrditev pomeni, da se strinjamo. Tako lahko rečemo: “Ne bi smel razmišljati na takšen način!”

Želja, da bi popravili čutenja: “Daj no, ne bodi žalosten. Bi malo sladoleda?” Oseb, ki jih imamo radi, ne želimo prizadeti, zato lahko kdaj razvrednotimo njihove misli in čutenja, ker si želimo, da bi se počutili srečnejši.

Ne želimo prizadeti čutenj drugega: Včasih se zlažemo, da ne bi prizadeli. Nekomu lahko rečemo kako mu pristaja obleka, čeprav mu po našem mnenju ne. Morda se kdo pritrdi našemu načinu razmišljanja, čeprav se mu ne zdi razumno.

Želim ti, kar je najbolje zate: Ljudem, ki jih imamo radi, želimo, kar je najbolje zanje. Tako lahko namesto drugih naredimo to, kar bi sicer lahko naredili oni sami. Lahko da komu svetujemo naj se spoprijateljimo z vplivno osebo, ker bi naj bila zanje dober prijatelj. To, da se ne počuti dobro v družbi te osebe in da ni nujno dober prijatelj, ni pomembno.

 

Še nekaj načinov razvrednotenja:

Okrivljanje: “Zmeraj moraš biti jokava in pokvariti počitnice.” ” Zakaj nisi napolnila rezervoarja, preden si se odpeljala od doma? Nikoli ne misliš in zmeraj otežuješ stvari!” Okrivljanje je zmeraj razvrednotenje.

Prikrivanje: Prikrivanje je poskus utišanja čustev, kadar se počutimo neprijetno ali ne želimo dajati odgovorov, ker se počutimo vznemirjene ali ranljive. Prikrivanje je, kadar rečemo glede nečesa, kar nam je pomembno: “Nič takšnega ni!”. Reči nekomu, da je nekaj dobro naredil, čeprav ni, je prikrivanje. Reči drugemu, kadar smo preobremenjeni: “V redu je, ni problema, naredil bom,” je tudi prikrivanje.

Obsojanje: “Pretirane reakcije imaš,” in “Takšno razmišljanje je res smešno,” sta primera razvrednotenja z obsojanjem. Še zlasti nevarno je norčevanje: “Pa smo spet tam, jokanje zaradi brezveznosti.”

Zanikanje:  “Nisi jezen, vem kako se odzoveš, kadar si jezen,” ali “Preveč si pojedel. Vem, da nisi lačen,” razvrednoti drugega, ker pomeni, da ne čutijo, kar povedo, da čutijo.

Pomanjševanje:  “Ne skrbi, nič ni, noč boš prebedela po nepotrebnem,” običajno rečemo z najboljšimi nameni. A sporočilo je, da ne čutiš, kar čutiš.

Nebesedno razvrednotenje

Nebesedno razvrednotenje je močno in vključuje zavijanje z očmi in trkanje s prsti na nepotrpežljiv način. Razvrednotenje je, kadar nekdo gleda na uro, kadar se pogovarja. Razvrednotenje je, kadar nekdo brska po telefonu na dogodku, ki se ga je udeležil. Nebesedno razvrednotenje je, kadar preveč delamo, preveč nakupujemo ali na kakšen drug način ne posvečamo pozornosti svojim čutenjem, mislim, potrebam in željam.

 

Razvrednotenje nadomestimo s potrjevanjem

Najboljši način za prenehanje razvrednotenja je, da začnemo potrjevati. Pri potrjevanju ne gre nikoli  za laganje ali strinjanje. Gre za sprejemanje notranje izkušnje sogovornika kot vredne in razumljive.

O čustvenem razvrednotenju kot najbolj škodljivi obliki čustvene zlorabe in o še več primerih in oblikah razvrednotenja lahko preberemo v članku avtorice Adelyn Birch.

mag. s. Polonca Majcenovič