Tri smernice za starše

Da otrok odraste v čustveno in psihično stabilno osebo, je potrebno, da je varno navezan. Najboljši način, da bo otrok v odnosih varno navezan pa je, da se starši držijo treh preprostih smernic.

  1. Starši morajo vedno biti večji, močnejši, pametnejši (več izkušenj imajo) v kombinaciji s prijaznostjo.

Otroci pričakujejo, da bodo starši večji in močnejši. Le tako se bodo počutili varno ter imeli občutek, da jih starši lahko zavarujejo. Svojo velikost in moč pa starši nikoli ne smejo izkoristiti ter biti neprijazni do otrok, saj lahko zaradi tega zgledajo zastrašujoči. Otroci lahko dobijo občutek, da so starši do njih zlobni, kar pa vodi v nevarne oblike navezanosti.

Kaj pomeni biti pametnejši? Biti pametnejši pomeni, da je potrebno najti pravo ravnovesje med trdnostjo in naklonjenostjo, s čimer otroku odpremo vrata nežnosti, ki vodi v varnost.

  1. Kadarkoli je le mogoče, je potrebno slediti otrokovim željam in potrebam.

Vsakršno vedenje otroka, vsaka njegova potreba ter vsak trenutek z otrokom, se lahko interpretira v smislu takšne ali drugačne otrokove potrebe. Potrebno se je naučiti prepoznati otrokove potrebe, in jim slediti, v kolikor je to smiselno in mogoče. To namreč spodbuja otrokovo zaupljivost, predvsem pa zaupanje v svoje starše. Če starši znajo odgovarjati na otrokove potrebe, dajejo s tem občutek vrednosti ne samo otrokom, ampak tudi sebi.

  1. Kadar je nujno, je potrebno prevzeti vajeti.

Vsi starši vedo, da je včasih nemogoče slediti otrokovim potrebam, predvsem takrat, ko pride do kolizije otrokovih in njihovih potreb. Kljub temu, da bo otrok proti temu protestiral, mu starši s tem vlivajo določeno mero varnosti, saj otrok v teh trenutkih ve, da so starši prevzeli vajeti nad situacijo. Starši morajo biti aktivni in prevzeti iniciativo. Poglejmo si določen primer. Trgovina je kraj, kjer je za otroka veliko stimulacij v obliki igrač in sladkarij. Te stimulacije v njem vzbudijo močno potrebo po teh stvareh, zato lahko pride pri otroku do določenih frustracij in tudi izbruhov, če mu starši teh potreb ne zadovoljijo. Tudi odraslega človeka lahko preplavijo potrebe po, na primer slaščicah, vendar se odrasli človek razumsko lahko odloči, da jih ne bo kupil, na primer da se prepriča, da vsebujejo preveč kalorij. Otrok pa teh kapacitet za razumevanje še nima razvitih, zato lahko odreagira drugače. Najbolj pravilno ravnanje v primeru takšnega izbuha je sledeče. Otroka je potrebno dvigniti (s čimer se mu pokaže, da smo večji in močnejši), ga odnesti stran od stimulativnih stvari (biti pametnejši), nato pa otroku z nežnim tonom razložiti (biti prijazen), da sicer kot starš razumeš otrokovo potrebo po določeni stvari, vendar pa mu tudi nakazati, da ta potreba ne bo zadovoljena iz takšnega ali drugačnega razloga (prevzeti vajeti). Otrok se bo navadno po takšnem postopanju umiril.

Pripravila: Monika Vuk

Vir:

Cooper, Glen, Kent Hoffman, Bob Marvin in Bert Powell. (Almost) Everything I Need to Know About Being a Parent in 25 Words or less (1998).