Kadar odrasli izgubimo starše

Dan mrtvih, prvi november, dan vseh svetih … Kakorkoli ga že poimenujemo, vsak iz svoje življenjske izkušnje in doživljanja, tradicije in kulture, je to dan, ko zaživi spomin na osebe, od katerih smo se že poslovili. Nekateri verjamejo, da še nekje so, drugi da ni po smrti več ničesar, spet drugi, da so zagotovo pri Bogu, a rdeča nit je resnica, da ostaja vez med njimi in nami, ki še čakamo na to življenjsko spremembo.

Morda nam bo povzetek članka Odrasli brez staršev odstrl dogajanje, ki ga prinese izguba staršev, in nas spodbudil, da dodamo običajnemu obiskovanju grobov osebni pečat, trenutek globljega stika z odnosom do pokojnih.

Vsaka izguba staršev je težka, ne glede na našo starost. Kadar se to zgodi otrokom, nekako pričakujemo da bodo žalovali, in nas skrbi, kadar ne žalujejo. Kadar izgubi starše odrasla oseba, njenega trpljenja drugi pogosto ne prepoznamo. Žalovanje se zdi nekako neupravičeno. Mogoče celo kdo reče: »Saj to ni nič takšnega!« ali »Kadar oseba umre stara, manj žalujemo! ali »Kot odrasel ne boš tako težko doživljal izgube staršev!«. Enkrat v življenju vsi postanemo sirote, kar nas do neke mere spremeni. Nekaj se nam zgodi, kadar izgubimo starše, in ni pomembno ali so bile v življenju zamenjane vloge, kar pomeni, da smo lahko bili npr. mi kot otroci v vlogi skrbnika in starši v vlogi otroka, lahko, da je bil naš odnos zaznamovan z zlorabami, odtujenostjo in napetostjo. Nekateri žalujejo zaradi tistega, kar so prejeli od staršev, drugi zaradi upanja, da bodo prejeli, kar bi lahko. Včasih slišimo njihove ljubeče in spodbudne besede. Nekateri slišijo kritične in obsojajoče glasove, ki jih preganjajo še iz groba.

Za mnoge pomeni izguba staršev izgubo osebe, ki jih je ljubila in podpirala. Na takšen način kot nas podpirajo starši, nas ne podpira nihče drug. Tudi po slovesu od staršev še iščemo njihove nasvete in mnenja. Kadar se zgodi kaj navdušujočega, jih želimo poklicati in jim to povedati. Sprašujemo se ali bi bili ponosni na to, kar smo postali. Ob starših, ki so nas zlorabljali ali imeli z njimi odtujen odnos se nam prebudijo čustva kot so npr. nerazrešena jeza, ali na drugi strani občutek svobode in olajšanja.

Z izgubo obeh staršev se spremenijo vloge v družini. Ljudje povedo: “Nenadoma sem postal glava družine. Kako se je to zgodilo?« Naši starši so bili tisti, ki so združevali družino. Imeli so veliko informacij o dogajanju v družini, poznali so družinske zgodbe in zgodovino. Pogosto se zgodi, da bi kdo želel vprašati svoje pokojne starše o njihovem življenju in preteklosti. Nekatere družine se po smrti obeh staršev zbližajo, druge se oddaljijo. Lahko se nam zgodi, da izgubimo dom in temelj našega doma.

Izguba staršev nas pogosto vodi do preučevanja lastnega življenja. Kaj smo dosegli? Ali smo naredili stvari, ki smo jih želeli? Kako bomo preživeli preostanek svojega življenja? Nič nenavadnega ni, da se ljudje začnejo soočati z lastno umrljivostjo. “Zdaj sem starejša generacija. To pomeni, da sem naslednji na vrsti za smrt.« Naši živi starši so bili nekakšen varovalni pas med nami in smrtjo. Lahko se zgodi, da začnemo prebirati osmrtnice in ugotavljati, ali je kdo, ki ga poznamo, umrl. Zanikanje lastne smrti postaja vse težje in težje. Vendar razmišljanje o smrti in priprava na smrt ni nekaj slabega ali napačnega. Morebitna nepripravljenost naših staršev na smrt nas lahko spodbudi, da poskrbimo za vse potrebno, da se ne bi bilo treba našim otrokom ukvarjati s stvarmi, kot so npr. želje glede pogreba ali medicinskih postopkih pred smrtjo.

Kaj lahko naredimo, ko umre še zadnji od staršev? Dovolimo si žalovati. O svoji žalosti lahko govorimo in delimo svojo izkušnjo. Morda ima kdo od naših sogovornikov podobno izkušnjo in mu veliko pomeni, da se lahko o tem s kom pogovarja. Za nas je to lahko priložnost ovrednotenja preteklosti in sedanjosti. Naredimo lahko spremembe v naših odnosih in tistim, ki jih imamo radi, povemo kaj čutimo do njih in da nam je mar zanje.

Po članku Adults Without Parents povzela mag. s. Polonca Majcenovič