Duhovni vikend za ženske v Piranu je za nami. Ostajajo odmevi udeleženk:
Zadnji vikend v aprilu sem smela biti del duhovnega odmika za ženske v Piranu. »Duhovni, odmik, ženske, Piran«, če izpišem ključne besede. Samo ob teh besedah čutim bogastvo. Beseda duhovni mi je predstavljal povezanost s seboj, z ženskami ob meni, z Bogom. Žal sem včasih čutila blokado strahu in se nisem tako brezskrbno povezala kot bi želela. Pa vendar vem, da sem bila ljubljena in sprejeta.
Odmik zazveni v meni kot vrnitev k sebi, domov, na varno. Stran od pritiskov, radovednih pogledov, pričakovanj, ukalupljanja. Ne pobeg ampak odmik.
Beseda ženske, vzbudi v meni hrepenenje po lepem, povezovalnem, spoštljivem, nežnem. Lahko se začutim kot vredna, v družbi vrednih. Ženske ob katerih začutim podporo, razumevanje, sočutje, globino, hvaležnost. Pa tudi zavedanje, da v svoji omejenosti, ranjenosti, trdosrčnosti, iskanju nisem sama. Neprecenljiv občutek.
Imela sem možnost, da sem se posvetila sebi in vsem mojim, s katerimi sem bila povezana v molitvi. Vse je bilo natančno načrtovano in podkrepljeno z različnimi temami, ki so bile zelo dobro izbrane. Balzam za dušo in telo je bil s soncem obdan Piran.
Res z veseljem sem prišla v Piran, ne da bi se mi sanjalo, da bom tam po 47 letih srečala sošolko iz osnovne šole, na katero sem se večkrat spomnila, sploh v zadnjem času. Bog že ve, zakaj … Vesela sem bila tudi vseh drugih, vesela, da smo bile tako različne, po drugi strani pa sem dobila občutek, da smo bile močno povezane in verjamem, da smo še vedno. Zanimivo se mi je zdelo, da me je vaša kapljica povezala z udeleženkama, ki sta obe tudi športnici, jaz pa en velik štor …
Zelo lepo sem se imela na duhovnih vajah. Napolnila sem si baterije, si odpočila, dobila nova spoznanja in tako spet prilezla malo dlje :).
Čeprav se različnih duhovnih vaj udeležujem že kar nekaj let, je bil ta duhovni vikend zame zares nekaj posebnega. Morda tudi zato, ker je bil v Piranu, tem starodavnem obmorskem mestu z bogato kulturno in duhovno dediščino. Vendar bi rada tudi poudarila, da mi je zelo ustrezal pristop voditeljice, ki je vključeval osebno delo, skupno molitev v samostanu in v zavetju cerkve sv. Jurija, ustvarjanje z barvami, obisk maš v samostanski cerkvi, skupno podelitev in – ne nazadnje – to, da je prvi večer vsaka izžrebala eno soudeleženko, za katero je v tem času molila. Poleg tega pa smo lahko tudi same šle do morja in si tam – ne glede na množico turistov – poiskale svoj kotiček zase.
S teh duhovnih vaj mi najbolj odzvanja “haecceitas”, posebna individualnost ali bolj enostavno: Ti si ti, jaz sem jaz. To, da sem v Božjem pogledu prepoznana kot edinstvena, da je to največji Božji dar meni in da je moja pot v tem, da to edinstvenost živim tukaj in zdaj. Kajti Bog mi govori: “Naredil sem te, zato samo naredi, kar najbolje moreš, in bodi ti sama in jaz bom s teboj, da ti pri tem pomagam.”
Duhovni vikend za ženske v Piranu je bil čas samote, čas sočutnega srečanja s seboj, med seboj in z Bogom. Bil je prehod od padanja navzdol k “padanju navzgor” v širši in globlji svet, kjer duša najde svojo polnost in počitek v Bogu.
Bil je čas čudenja ob plesu stvarstva in čas zavedanja, da je prav vse, kar je Bog ustvaril čista milost in dar. Lepote stvarstva so prebujale naš notranji duhovni svet in hvaležnost.
Bil je čas premišljevanja ob Sv. pismu, čas odkrivanja suše in žive vode. Bil je čas poslušanja angelskega petja ob spremljavi milozvočnih orgel pri sveti maši. Nebeško lepo.
Bil je čas ustvarjanja. Risale smo enake rože,v nas se je prebujal spomin na otroštvo. Vsako roža je narisala zgodba našega življenja. Rišem,a nobena roža ni enaka, tako kot je vse ustvarjeno od Boga edinstveno in neponovljivo. Prečudovito.
Bil je čas druženja med seboj, čas pričevanja in poslušanja, čas svete tišine, čas brez sodbe in komentarjev. Odkrivale smo svojo ranljivost, padanje in vstajanje. Ganilo me je, ko je preizkušana žena pričevala: “Nič v svojem življenju ne bi spremenila!” Kakšno sprejemanje preteklosti in osvoboditev.
Voditeljica ni predavala,je pričevala, poslušala. Z odličnimi besedili je nežno sejala dobra semena v zemljo naših src. Bog je bil tisti, ki je dajal rast, ker so mnogi molili za nas. Hvala vsem.
Odmeve sem zbrala voditeljica vikenda s. Polonca Majcenovič