Razlogi za razvezo in pripravljenost za spravo v zakonu

Raziskovalci so poskušali ugotoviti kateri dejavniki vplivajo na razvezo in kako so ti dejavniki povezani z razmišljanjem in zanimanjem za spravo. Od 886 sodelujočih jih je 55% navedlo, da »odtujevanje« in 53% »ni bilo mogoče pogovarjati se«. Odtujevanje, različnost in denarne težave so pomenili manj pripravljenosti na spravo. Zloraba in prevare niso pomenili manj pripravljenosti na spravo.

Najpogostejši razlogi za razvezo, ki so jih navajali moški in ženske, so bile ne tako hude težave kot so npr. odtujevanje, težave s komunikacijo in premalo partnerjeve pozornosti. To je skladno z ugotovitvami raziskave Graafa in Kalmijna (2006), ki je ugotovila, da so se s časom spremenili razlogi za razvezo od »težkih« razlogov (npr. zloraba, prevara) do »lažjih« razlogov (npr. psihološki in odnosni problemi). V raziskavi Razveza in odprtost za spravo v zakonskem odnosu so bili telesno nasilje, alkoholizem, zasvojenosti z drogami redki razlogi za razvezo. Nekaj več kot tretjina udeležencev raziskave je navedla nezvestobo kot pomemben razlog za razvezo. Podatki te raziskave kažejo, da bi morali posvetiti pozornost tem razlogom.

Rezultati so presenetili avtorje raziskave, saj niso pričakovali, da bodo manj pogosti razlogi za razvezo povezani z večjo pripravljenostjo za spravo. Medtem, ko so odtujevanje, različnost in denarne težave so pomenili manj pripravljenosti na spravo, sta razloga pomanjkanje pozornosti od partnerja in težave v širši družini, povezani z več pripravljenosti za spravo. Odtujevanje in različnost bi lahko bili razlog za osnovno neujemanje v zakonu. Pomanjkanje pozornosti bi lahko dojemali kot nekaj, kar se da spremeniti tako, da se sozakonec odloči in posveča več pozornosti. Težave v širši družini se da rešiti, ko zavzamemo drugačno držo do teh odnosov.

Največje presenečenje torej je, da telesne zlorabe in nezvestobe ne pomenijo tudi več pripravljenosti za razvezo. To bi bilo mogoče razložiti s predvidevanjem, da ti zakonci čutijo močno medsebojno pripadnost in upajo na izboljšanje.

Vprašanja ali bi ti zakonci dejansko poiskali pomoč pred razvezo, v raziskavi žal ni bilo zastavljeno. Raziskava spodbuja k temu, da delajo s pari strokovnjaki, ki so usposobljeni za obravnavo resnih in težkih zakonskih težav kot sta npr. zloraba in nezvestoba.

Veliko drugih raziskav kaže, da si polovica razvezanih želi, da bi se bolj potrudili in premagali težave v zakonu (Hawkins in Fackrell, 2009). V razsikavi, ki je spremljala razvezane posameznike nekaj let, so ugotovili, da je pri 75% parov eno leto po razvezi vsaj eden obžaloval odločitev za razvezo Hetherington in Kelly, 2002).

Vse to nam daje misliti ali ne bi bilo dobro soočiti se z razlogi za razvezo in poiskati rešitve. Raziskave nam nudijo vpoglede v resničnosti, ki jih živimo. Lahko so nam v pomoč pri odločitvah, lahko tudi ne. Pojasnijo lahko marsikaj in nas naredijo pozorne na dejstva, na katera mogoče sicer nismo pozorni.

Vsak zase lahko premisli kakšna so moja prepričanja glede razlogov za razvezo in kje menim, da bi si dalo kaj spremeniti. Je modro vztrajati v nasilnem odnosu ali ne? Do kdaj in kako? Ali so morda “malenkosti” tiste, zaradi katerih več ni mogoče sobivati? Nam bo po enem letu žal zaradi odločitve za razvezo?

pripravila mag. s. Polonca Majcenovič

 

De Graaf, P. M., & Kalmijn, M. (2006). Divorce motives in a period of rising divorce. Journal of Family Issues, 27, 483–505.

Alan J. Hawkins, Brian J. Willoughby & William J. Doherty (2012): Reasons for Divorce and Openness to Marital Reconciliation, Journal of Divorce & Remarriage, 53:6, 453-463

Hawkins, A. J., & Fackrell, T. A. (2009). Should I keep trying to work it out? A guidebook for individuals and couples at the crossroads of divorce (and before). Salt Lake City, UT: Utah Commission on Marriage.