Družinski center mir

Kadar smo drugemu v oporo, pa naj bo to naš bližnji, prijatelj, partner, otrok, starš ali sorojenec, ali pa pri katerem koli delu z ljudmi, še posebej pri izobraževalno-vzgojnih, svetovalnih, terapevtskih in drugih oblikah pomoči ljudem, smo izpostavljenim različnim zgodbam. Pa ne le zgodbam, temveč tudi čustvom, občutjem, telesnim senzacijam. Biti sočloveku v oporo je dar, privilegij, je obojestranska rast in sprejemanje ter učenje. Pa vendar nemalo empatičnih ljudi, ki prisluhnejo, čutijo in kot goba srkajo čustva drugih, pregori.

Zakaj? Ljudje nismo le razumska, temveč tudi duhovna, emocionalna bitja. Ob poslušanju lahko tudi sami začutimo stisko, nemalokrat telesno. Morda ob tarnanju prijateljice Ane nad težkim šefom in preobilico dela še nas začne boleti glava, želodec in posrkamo njeno ogorčenost, utrujenost in nemoč. Ob telefonskem pogovoru z ostarelo mamo, ki sprašuje, zakaj se pogosteje ne oglasimo pri njej, nato pa, kot že neštetokrat, ponovno komentira, kako škoda je, da naš brat Jan ni šel raje študirati prava, namesto da sedaj životari kot glasbenik, pa nas zadane pravi vrtiljak čustev. Žalost in obžalovanje zaradi njene osamljenosti, hkrati pa razdraženost in jeza, saj želimo živeti po svoje.

Četudi nam vse te telesne in čustvene zaznave zelo pomagajo pri krepitvi sočutja in komunikaciji z drugimi, pa lahko, če ne poskrbimo zase, postanemo zagrenjeni, pregorimo, zbolimo in smo ves čas utrujeni. Kadar pa smo notranje prazni, nismo v pomoč ne sebi, ne drugemu. Kako ostati sočuten, ne da bi pri tem žrtvovali lastno dobrobit? Kaj, poleg tega da skrbimo zase in se negujemo, tako telesno kot duhovno, še lahko pomaga?

 Prepoznava in poimenovanje čustev

 Vprašajmo se, kaj čutimo, kaj se dogaja z našim telesom in to poskusimo poimenovati. Že to čuječno dejanje- zaznava ter poimenovanje čustev ter telesnih zaznav, tukaj in zdaj, povrne občutek stika s seboj in ponudi zanimiv vpogled v pestro paleto doživljanj.

Vprašajmo se: je to moje čustvo ali sogovornikovo?

 Včasih bo težko ločiti, nemalokrat gre tudi za mešanico, saj jezo npr. čutiva oba. Vendar že poskus razlikovanja pomaga pri raziskovanju, kaj se zares dogaja z nami in sogovornikom. Takšna samo-spraševanja omogočajo tudi, da pri sebi prepoznavamo doživljanja, ki se jih do sedaj nismo zavedali- npr. prijateljičina izkušnja žalovanja ob izgubi otroka nas spomni na lastno izgubo in morebitne še nepredelane občutke ob tem.

Telesne tehnike sproščanja in vizualizacija

 Tudi ob zavedanju, da ne gre za  (ali vsaj ne v celoti) naše čustveno doživljanje, smo lahko še vedno nesproščeni, nemirni, dotolčeni, utrujeni. Mnogokrat pomaga, da nagovorimo telo- lahko poskušamo začutiti tisti del telesa, ki ga zaznavamo kot najbolj varnega, pomirjujočega- morda je to stopalo, morda noge. Zavestno poskušamo začutiti ta del kot neko varno sidro, kot telesni občutek, ki nas pomirja in vzbuja trdnost, mir, domačnost.

Pomagajo tudi vizualizacijske tehnike, še posebej v kombinaciji z globokim, umirjenim dihanjem. Lahko si denimo predstavljamo, da skozi naše telo teče slap, ki nas poživlja in iz nas izpira težka čutenja in bolečino, zaradi katerih občutimo težo.

Poskrbimo torej zase. Šele, ko umirimo svoje telo, um in srce, se notranje obogatimo in smo lahko dobri sogovorniki in potrebna pomoč nekomu drugemu. Šele ko čutimo sebe, lahko zares čutimo drugega.

Sara Bürmen,

prirejeno in povzeto po 6 Ways to Stop Absorbing Other People’s Emotions

Premislite še enkrat.

To je drugi naslov iz knjižice10 najpomembnejših stvari, ki sva se jih naučila, odkar sva se poročila.

1. Predanost v zakonu: zapor ali svoboda?

Petra in Miha sta se poročila, ko sta bila oba še precej mlada. Petra je bila “očetovo dekle”, ki ni moglo narediti ničesar narobe. Miha jo je oboževal in naredil vse, kar je lahko, da bi jo osrečil. A Petra ni bila nikoli povsem zadovoljna. Pogosto je bila hladna, zadržana in se ni odzivala na njegove naklonjenosti. Nek božič je Miha porabil veliko časa za premišljevanje o tem, kaj bi ji kupil za darilo. Obiskal je veliko trgovin in končno izbral rdečo obleko, za katero je vedel, da ji bo čudovito pristajala. Obleka ji ni bila všeč, čeprav se je zahvalila zanjo. Na njegovo vprašanje, če si je ne bo pomerila, je samo hladno odgovorila: »Ni moj stil.« Ponovilo se je, kar se je pogosto dogajalo. Miha si je prizadeval ugoditi Petri in Petra je pričakovala, da bo Miha vedel, kaj želi. Po manj kot mesecu je Miha prosil Petro za ločitev. Petra je ločitev sicer pričakovala, a ne, da bo to storil Miha. Po natančnem samoizpraševanju je ugotovila, da je postavljala Miha pred nemogoče zahteve.

V njenih odnosih je postala rdeča obleka simbol njenih občutkov kako je upravičena do tega in onega. Počasi se je odpovedala svojemu nadvladovanju v odnosih. Naučila se je kakšna je prava ponižnost in ugotovila, da »ne zahtevati« ne pomeni žrtvovati svojo osebno moč ali samospoštovanje. Ni bilo najbolj modro pričakovati, da jo bo zakon osrečil, ampak je bilo bolje s pomočjo odnosa postajati bolj izpolnjena in ljubeča oseba.

pripravila mag. s. Polonca Majcenovič, terapevtka

To je vprašanje, ki pesti strokovno usposobljene terapevte, kako da ne bi nekoga, ki se ne znajde pogosto ob žalujočih osebah. Slovo od najbližjih je trenutek ali tudi obdobja, ko se odpre posebna občutljivost in urejanje odnosov. Lahko se spopademo z velikim pogrešanjem in praznino zaradi izgube ljubečega odnosa, lahko z zamerami, lahko z občutki krivde, da nismo naredili tega in onega. Slovensko javnost je prav s temi temami v preteklem letu prebudila pisateljica Bronja Žakelj, ki je za delo Belo se pere na devetdeset, prejela tudi Kresnika.

V raziskavi Žalovanje po pacientovi smrti: negovalno osebje v domovih ostarelih in v domači negi so ugotavljali, kako osebe, ki so dnevno s pacientom, doživljajo njegovo smrt in do kakšne mere so pripravljeni na to izkušnjo. Pokazalo se je, da osebje žaluje podobno kot pacientova družina.  Prevladovala so doživljanja »sploh nisem bil pripravljen« na smrt in boj s »sprejemanjem smrti«. Žalovanje je bilo intenzivnejše, kadar so bili med pacientom in osebjem tesnejši odnosi, kadar je nega dlje trajala in ko se je osebje počutilo čustveno nepripravljeno na smrt. Približno tretjina vprašanih izjavila, da se niso počutili pripravljeni na to, kaj naj rečejo in storijo po smrti pacienta.

Če ste kdaj imeli prijatelje, ki so izgubili nekoga, ki ga imajo radi – stari starši, starši, partnerji ali celo otroci – ste se morda spraševali o isti stvari. Bi morali reči, “Žal mi je”? Navsezadnje ni bila tvoja krivda. Kaj pa “Vse bo v redu”? Resnica v določenem smislu morda ne bo. Vedno lahko rečete: »Moje sožalje.« Toda to nekako zveni preveč formalno.

Kaj torej reči? »Žal mi je?«, ampak saj se ni zgodilo po tvoji krivdi. »Vse bo v redu!«, čeprav sploh ni nujno, da bo res vse v redu. »Moje sožalje!«, kar pa zna biti precej uradno.

Psiholog Charles Garfield, ustanovitelj organizacije Shanti project, v kateri skrbijo za potrebe zelo bolnih in umirajočih ljudi, pove, da na to vprašanje ni odgovora: »Ne obstaja prav stvar, kot je načrtovano besedilo, kakor da bi obstajala prava stvar, ki velja za vse čase in za vse kraje.« Svetuje, da se bolj posvetimo poslušanju: »Želim si, da bi ti lahko bil v pomoč, ampak … kar lahko je, da te poslušam.« Nekdo, ki ni navajen poslušati, bo hitel z govorjenjem, da bi nekako popravil položaj. Pri izgubi je takšno popravljanje nemogoče. Namesto tega smo lahko z žalujočo osebo v njeni resničnosti, da se njena ljubljena oseba ne bo več vrnila. Na poti do te sposobnosti biti z žalujočim predlaga štiri korake:

Ustavim se na pragu

Iz svojega zaposlenega življenja ne morem kar planiti v poslušanje nekoga, ki trpi. Svoj um preklopim v drugačen način, ne tisti, ki dela, rešuje in popravlja, ampak tisti, ki globoko posluša. Najbolje je, da si vzamem nekaj trenutkov časa, ko mirno zadiham in umirim misli. V knjigi Zadnji dar življenja Garfield zapiše: »Spomni se, zakaj si prišel. Nisi prišel vpeljevat nekega načrta ali odstranjevat nastalega položaja. Tega ne zmoreš.« Tukaj si, da bi pokazal ljubezen in podporo ter da bi ugotovil, kaj žalujoča oseba potrebuje.

Približam se in vzpostavim stik

Naslednji korak je začetek pogovora. Načinov je veliko, a pomembno sporočilo je: »Tukaj sem zate.« Pogovor se začne z običajnimi vprašanji, kot npr.: »Kako si? Kako ti gre danes?« Nato prisluhnem odgovoru, ki je izhodišče nadaljnjega pogovora. Morda bi žalujoči želeli govoriti o čem povsem vsakdanjem, morda pa o bolečini, ki jo doživljajo, morda bi pripovedovali o osebi, ki so jo izgubili.

Kadar v mislih odtavam, se ponovno vrnem k temi pogovora

Pozorno poslušanje je nekoliko podobno meditaciji. Meditacija nas spodbuja, da se osredotočimo na en sam dražljaj, pogosto na svoje dihanje. Kadar nas motijo razne misli, si jih sočutno priznamo, in se ponovno vrnemo nazaj. Podobno lahko odtavamo z mislimi, kadar pozorno poslušamo. »Bojim se. Kaj naj rečem? Kako dolgo bo to še trajalo?« Gre za popolnoma naraven notranji dialog. Podobno kot pri meditaciji lahko nežno ponovno posvetimo pozornost žalujoči osebi, ki jo poslušam.

Ne pozabim dihati

Če želim podpreti nekoga, ki trpi, potrebujem pogum. Beg pred nelagodjem je naravna človeška skušnjava. Vendar lahko to skušnjavo premagam, kadar sem odprt za čutenja drugega. Pri tem se ne zapletem v težave drugih. Pomembno je, da se spomnim, da sem nekdo drug. Bolečina žalujoče osebe ni naša bolečina. Kadar se začne to dogajati, uporabim počasno dihanje kot neke vrste privez. »Če ugotoviš, da si se izgubil v svojih lastnih odzivih, naredi nekaj počasnih vdihov, da se zbistriš in ponovno posvetiš pozornost osebi, ki jo poslušaš.« Pomembno je ostati prizemljen, biti v svojem telesu, pri sebi.

Morda vse te korake najbolje povzamejo Garfieldove besede: »Je ena obljuba, ki jo morajo ljudje slišati bolj kot vse druge, od tistih, ki jih ljubijo in zanje skrbijo: Odločil sem se biti s tabo. Stal bom ob tebi sredi obupa.«

To nikoli ni enostavno, ampak je nekaj največjega, kar lahko storimo drug za drugega.

Osebe, ki znajo ali znajo vsaj malo poslušati, so lahko vir zdravilne bližine. Neizžalovane izgube pa pustijo rane v srcu, ki ne dovolijo iti naprej, s čimer se pogosto soočamo na terapijah še po letih ali celo desetletjih po samem dogodku.

pripravila s pomočjo prispevka mag. s. Polonca Majcenovič

Priporočeno branje:

Belo se pere na devetdeset 

O koncu žalosti

Občutja, ki jih doživlja mamica ob rojstvu otroka, so izjemna in neponovljiva. Poleg neizmernega veselja, radosti in ponosa, lahko nova vloga mamice prinaša mnoge stiske, izzive, vprašanja, občutja nemoči in včasih prave izgubljenosti ter dvom v to, ali bo kos vlogi, ki jo je dobila.

Ne glede na to, ali gre za prvega otroka, ali pa že imate starejše otroke, novo življenje vedno prinaša nova spoznanja, skrbi in nove izzive materinstva, na katere se ne da vnaprej pripraviti. Materinstvo je namreč proces, ki se ob vsakem otroku na novo razvija.

Skupina za mamice z dojenčki je namenjena vzpostavitvi globljega, sproščenega in pristnega stika mamice z dojenčkom ter razvijanju sočutnega odzivanja na otrokove potrebe. Ob mamici, ki je umirjena in začuti otroka v njegovih potrebah in nanje tudi odgovori, bo dojenček dobili trdne temelje varne navezanosti in dobro osnovo za zdrave odnose v katere bo vstopal v kasnejšem življenju.

Prav je, da dobite mlade mamice priložnost, da svoje izkušnje, doživljanje, skrbi in strahove, pa tudi veselje, podelite druga z drugo in tako ob strokovnem vodstvu odložite del bremena, ki vas ovira na poti k sproščenemu, ljubečemu in umirjenemu materinstvu.

Skupina je namenjena mamicam na porodniškem dopustu in njihovim dojenčkom, ne glede na to, kateri po vrsti je. Na vsakem srečanju se bomo posvetili določeni temi (npr. porod, spanje, hranjenje, tolažba, igra, partnerski odnos in odnosi s sorodniki, iztekanje porodniškega dopusta…), pri katerih se boste najprej seznanile z osnovnimi strokovnimi izhodišči, v nadaljevanju pa bo imela vsaka mamica priložnost, da ob spremljanju terapevtke izrazi in podeli svoja doživljanja, čutenja, strahove, hrepenenja in veselja z drugimi udeleženkami.

Velikost skupine: 6-8 mamic z dojenčki

Kdaj: vsak prvi in tretji torek v mesecu od 10.00-11.30 (začnemo januarja 2019)

Kraj srečanj: prostori Družinskega centra mir

Trajanje: osem krat po 90 min

Prispevek: 15€/srečanje oz. 100€ ob enkratnem plačilu celotnega cikla osmih srečanj

Vodita: Kristina Šumak in Katja Maksić

Prijave: Prijave zbiramo do zapolnitve mest na telefonski številki: 070 597 899 ali elektronskem naslovu.