Predanost ni zapor; je sredstvo za večjo svobodo.
Tako se glasi prvi naslov iz knjižice 10 najpomembnejših stvari, ki sva se jih naučila odkar sva se poročila.
Gre za preproste modrosti, ki izhajajo iz izkušenj lastnega življenja in iz dela z zakonci. Avtorja sta poročena od leta 1972 in od leta 1975, izvajata programe za izboljšanje odnosov in komunikacije.
Ob prvem zapisu kar privrejo na dan vprašanja: Sem zares predan/predana? Ali to sploh je najina vrednota in kaj dejansko pomeni za naju, ki živiva edinstveno izkušnjo odnosa? Kako najti ravnotežje med mojim in našim, družinskim, časom, ko pride žal NAJIN čas pogosto do izraza na repu vseh “časov”? Kaj se zgodi, kadar dobi prednost predanost otrokom pred predanostjo zakoncu? Včasih predanost službi, nogometu, hobiju, staršem …? Terapevti v prispodobi včasih rečemo, da odnos zboli in boli. Poglobljen pogovor o zakonskih temah in vsebinah je preventiva pred takšnimi boleznimi in odlična skrb za kvaliteten in zadovoljen zakon. Saj vemo, nekatere bolezni so blažje, druge resne, tretje neozdravljive.
Prvo razmišljanje je zapisal Charles, po naše Karel, kar pomeni “svoboden človek”. A ni bil zmeraj svoboden …
Ko sem mojemu samskemu prijatelju povedal, da opažam predanost v zakonskem odnosu ni zapor, ampak pomeni večjo svobodo, me je pogledal kot da me je zapustila zdrava pamet. Ne krivim ga za njegovo reakcijo. Nedolgo pred tem sem dobil isto asociacijo na strašno »besedo P«. Po nekaj letih zakona sem se nehal počutiti ujetega v past in začel okušati osvobajajočo naravo resnične predanosti. V vseh teh letih v zakonu namreč nisem bil zares predan svoji ženi. Trudil sem se izpolnjevati poročne obljube in zaobljube, za katere sva se strinjala, da bodo določale najin odnos, ampak to je bilo bolj spoštovanje besede kot razumevanje duha najinih dogovorov. Nisem se predal uporu v meni, ki se je kazal kot ponovno ugibanje glede pravilnosti odločitve za poroko, v zavidanju drugim moškim, ki niso bili zvezani in v občutkih zamere, da sem izpustil priložnost za več divjega časa. Zaradi teh misli sem se smilil sam sebi.
V teh dneh sem pogosto kritiziral ženo in iskal razloge, s katerimi sem razstreljeval svoje nezadovoljstvo. Zaradi dobre kombinacije vztrajnosti, dobre pomoči, prijateljev, ki so me podpirali, ženinega razumevanja in zrelosti, ki pride iz nekaj časa trajajočega sobivanja sem prerastel občutke ujetosti. Ceniti sem začel mnoge blagoslove in koristi odnosa z ljubečim, podpornim partnerjem. Ceniti sem začel varnost, ki izhaja iz skupnega življenja z nekom, ki pozna moj najboljši in moj najslabši jaz in ki ne neha nuditi podpore, ko imam slab dan. Prišel sem do zaupanja, da ne morem storiti ničesar, da bi ogrozil ženino ljubezen. To je sprostilo velike količine energije v meni, ki so bile prej povezane z vzorci iskanja potrditve in odobravanja, ki so se pojavili ne samo v mojem primarnem odnosu, ampak tudi v drugih. Kadar naša sposobnost ljubiti drug drugega raste, postajamo vse bolj sposobni počivati v zavedanju, da smo ljubljeni zaradi tega, kar smo, in ne zaradi tega, kar počnemo. Sčasoma razvijemo prej neznani občutek ljubezni do sebe. Počutiti se ljubljenega in si to tudi resnično dopustiti, nam zagotavlja fantastično svobodo: svobodo pred strahom pred izgubo in svobodo, da smo, kdor smo.
prevedla in prpravila mag. s. Polonca Majcenovič, terapevtka