V okviru donacijske akcije 2016 – Poti rešitve v Družinskem centru mir pripravljamo večere s povabljenimi gosti.
Večeri bodo na Strossmayerjevi 17 v Mariboru (vhod iz Strossmayerjeve ulice).
V sredo, 9. marca, ob 18.00, bosta predavala Marija in Andrej Štremfelj.
Polnost življenja
Najino življenje je na prvi pogled en sam mozaik alpinizma, odprav, tveganja in norih odločitev. V resnici sva si zelo zgodaj ustvarila družino in velik del svojega življenja posvetila prav njej. Svoj alpinizem sva pogosto prilagajala otrokom, kar je mogoče eden od razlogov, da sva preživela.
Oba sva izkusila samotne dneve pričakovanj, strahov, upanja in veselja doma, medtem ko je eden od naju preživljal odpravarsko življenje. Najina odsotnost na odpravah je nekako v razmerju 1:6. Skupaj ali ločeno sva se preizkušala v alpinističnih vzponih na vseh koncih sveta in hvaležna sva, da sva ob teh športnih ciljih lahko spoznavala čudovite pokrajine in življenje v njih. Sprejemanje in spoštovanje raznolikosti, predvsem pa življenje v sožitju z naravo, sva poskušala prenašati tudi na najine otroke: Katarino (33 let ), Anžeta (30 let ) in Nežo ( 15 let). Verjameva, da nama je uspelo, saj tudi vsi trije vnuki, Špela, Matija in Krištof stopajo po isti poti.
Svoj vrhunski alpinizem sva usklajevala z redno zaposlitvijo kot profesorja v Gimnaziji Kranj in Srednji Lesarski šoli v Škofji Loki. Poučevanje je dejavnost, ki se lahko razdeli v dopoldansko delo in večerne priprave, kar nama je omogočilo popoldanske družinske in športne aktivnosti. Z odraščanjem otrok se je oboje zlilo v takrat prihajajoče športno plezanje .
Odločitve, da sva skupaj odhajala na odprave, majhne otroke pa puščala doma, niso bile lahke. A ko sva se enkrat odločila, sva se bila sposobna povsem osredotočiti na cilj in najine skupne odprave so bile praviloma uspešne. Ciljev si nikoli nisva postavljala vnaprej, ampak so nama preprosto prihajali na pot, midva pa sva priložnosti z veseljem sprejela in uresničila. A ne vedno. Kar nekaj priložnosti za dober vzpon sva zamenjala za dobre odnose v družini. Prav široka podpora v širšem družinskem krogu je bila osnova za najino hkratno ukvarjanje z alpinizmom.
Živela sva in živiva življenje polno prilagajanj, odrekanj, kompromisov in na pogled nerazumljivih odločitev. Predvsem pa živiva življenje polno ljubezni. Verjameva, da tudi zato, ker sva svoje življenje vedno sprejemala kot sožitje telesa, duše in Duha.
Najina spletna stran.
Glasbena točka: Vesna Videmšek, študentka Študentskega doma sv. Elizabete.
Izvedli smo:
V Družinskem centru lahko kupite knjigo ge. Milene Miklavčič, ogenj, rit in kače niso za igrače.
V četrtek, 18. februarja, ob 18.00, bo imela ga. Milena Miklavčič predavanje Kaj bi morali vprašati naše stare starše, pa jih nismo?
“Kaj bi morali vprašati naše stare starše, pa jih nismo?” je vprašanje, ki si ga zadnji dve leti, kar je izšla knjiga Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače, najpogosteje postavljamo. Kaj o intimnih trenutkih babic in dedkov vemo? Kakšni so ti trenutki bili? Kakšna je bila ljubezen, ki je- če sploh je- zagorela med moškim in žensko? Njun odnos do spolnosti, kako je potekal spolni akt? So bili predniki zaradi neumivanja res packi? Koliko je bilo nekoč homoseksualnosti, pedofilije, zoofilije? Incestov morda? So ženske, ki so se ”spozabile” pred poroko, res odhajale rojevat otroke v Trst, v tamkajšnje najdišnice? Kaj se je dogajalo z njihovimi otroki, koliko so jih ženske pokončale same in zakaj? Je res, da se s travmami, ki so se nezavedno in brez besed prenašale iz roda v rod, spopadajo tudi sodobne ženske? Priznamo ali ne, nam je v 21. stoletju res še zmeraj rahlo nelagodno, ko teče beseda o naši spolnosti in spolnosti naših staršev?
Milena Miklavčič: Pisateljica, raziskovalka preteklosti in vdana poslušalka srčnih težav
Piše že, kar pomni. Največ knjig je namenila otrokom. Po številnih zmagah na različnih literarnih natečajih je prve večje uspehe požela s knjigo Ženske, v kateri je zbrala 52 zgodb sodobne ženske. Neverjeten odziv med slovenskimi bralci še zmeraj žanje knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, že trinajsta Milenina knjiga. O njej so 5. januarja na TV Slovenija predvajali tudi dokumentarni, 50. minutni film.
Ko je pred več kot četrt stoletja prvič naletela na zgodbe, ki so pripovedovale o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih naših prednikov, je spoznala, da je ”na vroči sledi”, o kateri pred njo še nihče ni ne raziskoval ne pisal.
Pripovedi, ki odgrinjajo tančice skrivnosti o spolnosti naših prednikov, so postale njena življenjska ”pot”, njena strast.
Milena je neizmerno vesela, ker ji je uspelo, da so zapisane zgodbe iskrene, odkrite, povedane brez zadržkov, obenem pa tankočutne in korektne in se zato dotaknejo bralca.
Knjiga, ki je prva te vrste v slovenskem prostoru in zato orje ledino, je doživela že enajst dotisov in sodi med najbolj priljubljene in brane v zadnjih dveh letih.
Glasbena točka: Lucija Šeme, študentka Študentskega doma sv. Elizabete.
V četrtek, 28. januarja, ob 18.00 je bila predstavitev V 107 dneh od računalničarja z nahrbtnikom do hribovca. Igor Gruber je predstavil prehojeno pot Via Alpina.
“Na poti se človekovo srce in notranjost umirita – deloma zaradi ritma hoje in deloma zato, ker se prekinejo običajne rutinske in bežne informacije, ki se v človeku nenehno zlivajo v vsakdanjem življenju. ‘Potem se proces na takšni poti tudi obrne in misli, razmišljanja prihajajo iz človekovih globin. Tiste misli, ki jim v življenju ne posvečamo dovolj časa, jih odrivamo na stran, jih ne predelamo. Takšna pot je priložnost, da sem prečistil nekatere stvari v sebi, odnose s svojimi najbližjimi, s svojo ženo, sodelavci, da sem na te odnose pogledal iz drugačnega zornega kota'”(iz intervjuja z Igorjem Gruberjem v Novem tedniku, 10 decembra 2015).
Glasbena točka: Nuša Novšak, študentka Študentskega doma sv. Elizabete.