Kako vidimo sebe skozi oči najstnika
Odrasli na najstnike pogosto gledamo z nekakšno mešanico čudenja in odpora. Vendar to kar vidimo, je pravzaprav odsev tega, kar se dogaja v svetu odraslih, tako dobrega kot tudi slabega. Kako naši najstniški otroci vidijo nas? Zamislite si, da stojite pred ogledalom v Hiši Smeha, kjer nam zrcalo vrača popačeno in pretirano podobo sebe. Najstniki se danes več toliko ne upirajo odraslemu življenju, ampak ga peljejo v ekstreme. Sodobno najstniško življenje dokazuje, kako daleč smo prišli na določenih področjih, prav tako pa odseva nekaj najbolj odtujenih, materialističnih in nevarnih kulturnih trendov naše družbe.
Potrošniška kultura nas obdaja na vsakem koraku in ljudje se ji težko upiramo. Ženemo se se za stvarmi – najboljšimi avtomobili, najbolj urejenimi hišami, največjo in najnovejšo televizijo, najbolj trendi oblačili. Naši otroci ob tem ne ostanejo neprizadeti . Prevzema jih nepopustljiva potreba po predmetih pop kulture, ki jo vedno spremlja zmotna domneva, da so stvari tiste, ki kupijo srečo.
Nalagamo si vedno več opravil in posledično vedno več časa preživimo stran od doma. Pri tem se drug od drugega in od otrok oddaljimo bolj kot bi si sami želeli. Tudi otroci preživljajo manj časa doma, vrstnikom dajejo prednost pred družino. Prijatelje najdejo na medmrežju in čas preživljajo z vrstniki, ki jih pogosto nikoli ne spoznamo.
Postajamo vedno bolj individualisti, izolirani, brez vezi s širšo skupnostjo. Skrbimo predvsem za udobje v svojem življenju. Posledično tudi naši otroci postajajo bolj egocentrični. Pogosto pridejo do točke, ko jim ni mar za čustva drugih in so jim lastne potrebe in želje edina vrednota.
Ko se počutimo vedno bolj odtujeni in nemirni ter nezmožni soočanja z boleznijo, starostjo, osamljenostjo in finančnimi stiskami ter s potrebami in čustvi v odnosu do lastnih staršev, naši najstniki – daleč stran v svojem lastnem vesolju – izgubljajo potrpljenje z nami. Ne zmorejo, ne znajo in pogosto tudi nočejo komunicirati s starejšimi.
Ko se naši odnosi ohlajajo in v zakonu doživljamo krize zaradi nezmožnosti uspešnega reševanja konfliktov, ko ne zmoremo izraziti čustev, prepoznati, izraziti in spoštovati ranljivosti drug drugega, se pri naših otroci začno kazati skrb vzbujajoče tendence po krutosti, konfrontacijah in nasilju.
Kruta tekmovalnost in želja po popolnosti pogosto zaznamujeta odrasli svet. Ljudje zato iščemo različna pomagala, da bi v njem kar najbolj uspeli. Strogi vadbeni režimi, diete in plastična kirurgija vedno bolj zaznamujejo naš vsakdan. Tudi otroci postajajo obsedeni z redefiniranjem lastnega telesa: tetovaže, prebadanje kože, motnje hranjenja in samopoškodovalne prakse so lahko njihov odziv na naše lastne stiske. Če se pa le-te še odločimo zmotno reševati z alkoholom in predpisanimi ali nepredpisanimi zdravili, pa ne čudi, da začnejo tudi najstniki z eksperimentiranjem z različnimi substancami in to vedno bolj zgodaj.
Odrasel svet pa le ni tako mračen in odrasla kultura odseva tudi bolj pozitivne vidike. Vedno več je odprtosti v odnosih, ki se jim priznava vedno večji pomen. Ljudje se bolj zavedamo, kaj so odvisnosti in prisilna vedenja in kaj prinašajo v naša življenja. Več je razumevanja razlik in enakosti med spoloma. Znamo prepoznati in izpolniti potrebe po vnašanju raznolikosti v naša življenja, po sprejetosti in uravnoteženju.
Najstniki nam tako s svojim vedenjem in hrepenenjem ter s pravili, ki oblikujejo njihov lasten intimen svet govorijo vse, kar moramo vedeti ne le o njih, ampak tudi o nas samih. S tem, ko se pogumno in premišljeno ozremo v njihov svet, lahko najdemo odgovore, ki bodo izboljšali ne smo naše družinsko življenje, ampak tudi naše skupno življenje in delovanje v širši skupnosti.
Pripravila: mag. Anja Mesarič
(Dr. Ron Taffel, Melinda Blau: The Second Family: Dealing with Peer Power, Pop Culture, The Wall of Silence – and Other Challenges of Raising Today’s Teens, 2001)