1. november je dan v letu, ko se še posebej spominjamo svojih najdražjih, ki jih ni več med nami. Z obiskom na pokopališču, s prižigom sveče ali le z mislijo se poklonimo umrlim …
Nekdo ob grobu svoje babice, ki je ni poznal, si zamišlja kako bi lahko bilo njegovo otroštvo bogatejše za babičine dobrote ter tople besede. Nekdo ob grobu svojega očeta, se spominja vseh plemenitih nasvetov, katerih pomen razume šele sedaj. Nekdo ob grobu svojega partnerja, še vedno hrepeni pa neizpolnjenih skupnih sanjah. Nekdo ob grobu svojega otroka si želi, da bi dal življenje zanj. Kaj pa doživlja otrok ob grobu svojega starša, ki ga je izgubil ne dolgo nazaj?
Smrt bližnje osebe je ena najhujših stvari, kar se nam lahko zgodi v življenju. Nikoli nismo pripravljeni na to, niti ni recepta kako se soočiti s tem. Vsakdo izgubo doživlja drugače, prav tako vsakdo na svoj način žaluje. Žalovanje lahko traja tudi nekaj let. V začetku je faza šoka, zanikanja, jeze, čustvene otopelosti, nato sledi faza obupa, zbeganosti lahko pride tudi do depresije, občutkov krivde. Počasi prihaja do sprejetja in reorganizacije življenja. Otrokovo razumevanje smrti oziroma žalovanje pa se v posameznih starostnih obdobjih nekoliko razlikuje.
V prvih letih življenja otroci še ne razumejo pojma smrti, le čutijo da je nekaj narobe, zato v tem obdobju potrebujejo veliko nežnosti, bližine in telesnega stika. Med 4. in 6. letom starosti otroci še ne doživljajo smrt kot nekaj dokončnega, temveč mislijo, da se bo umrla oseba vrnila. Otroci od 7. do 11. leta starosti se že zavedajo dokončnosti smrti in razmišljajo o tem. Smrt starša v tej starosti je najbolj travmatična. Najstniki ob izgubi bližnjega čustev ne pokažejo navzven. Ko se soočijo z izgubo, se lahko vživijo v občutke drugih žalujočih v družini in tako je njihova bolečina dvojna. Prav tako pa je tudi razumevanje smrti oz. žalovanje odvisno od tega kaj in kako otroku povemo. Najraje bi otroka obvarovali pred bolečino, vendar se je z otrokom potrebno pogovarjati o smrti, izbrane besede morajo biti stvarne in primerne otrokovi starosti. Ob smrti bližnjega se otrok počuti zapuščenega, osamljenega, žalostnega in tesnobnega. Spodbujati ga je potrebno, da izraža svoje občutke, saj to predstavlja proces zdravljenja. Lažje mu bo, če mu odrasli zagotovijo posebno toplino in varnost ter z razumevanjem sprejemajo tudi manj zrele, moteče oblike vedenja, s katerimi otrok izraža svojo žalost. Odrasli morajo biti potrpežljivi in otroku nameniti toliko časa kolikor ga potrebuje. Vključevanje otroka v pogrebne svečanosti in v druge obrede mu pomaga, da se izgube zave, da svojo žalost podeli z drugimi, da doživi občutek podpore in pripadnosti in da preprečuje ali zmanjšuje lastne občutke krivde. Odrasli morajo upoštevati otrokove želje glede prisostvovanja pogrebnim in drugim obredom. Za otroka, ki je utrpel izgubo, je poleg psihološke podpore in zagotavljanja občutka varnosti najpomembnejše, da čim bolj ohrani normalne vzorce, ritem življenja in dejavnosti.
Žalovanje je pomemben zdravilni proces. Odsotnost žalovanja lahko prizadene otroka v njegovem socialnem in čustvenem razvoju. Kot pravi Christine Longaker: “Če otrok svoje nerešeno žalovanje prenese v odraslo dobo, je zelo možno, da bo v prihodnjih odnosih težko ljubil in zaupal. Kasnejše izgube bodo postale sestavni del njegovega žalovanja.”
Da otroci ne bi nosili bremena nedokončanega žalovanja, je najpomembnejše, da jih imamo radi in smo potrpežljivi z njimi tako dolgo koliko časa potrebujejo za predelavo izgube.
Pripravila: Sanja Kavaš
Vir:
Christine Longaker: Facing Death and Finding Hope.
Anica Mikuš Kos: Nesreče, travmatski dogodki in šola (pomoč v stiski).
http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/1625/Smrt-izguba-%C5%BEalovanje?index=3