Skupina je namenjena osebam, ki se soočajo z raznovrstnimi stiskami: alkoholizem, zasvojenosti, tesnoba, medsebojne odtujenosti, nesposobnost opravljanja svojih dolžnosti, težave s študijem in poklicnim delom itn. in njihovim svojcem.
Za trajne življenjske spremembe je potrebno zastaviti vse svoje moči. Stiska poseže v vse pore življenja: telesnost, duševnost, duhovnost, odnose … Učinkovit način soočanja s stisko mora zaobjeti vsa življenjska področja, če želimo doseči trajne spremembe.
V način dela so vključena nekatera vzgojno terapevtska sredstva socialno-andragoške metode(dr. Janez Rugelj): branje, pisanje, tek, pohodi, različne skupinske dejavnosti, medgeneracijsko sodelovanje …
V svet medsebojnih odnosov, spoznavanja sebe, svoje sedanjosti in preteklosti, prepoznavanje notranjepsihične dinamike, spoznavanje izvora stiske in predelovanje le-te vstopamo po modelu relacijske in družinske terapije (dr. Christian Gostečnik). Ob skupinskem delu je možno tudi individualno terapevtsko delo.
Z vključitvijo v terapevtsko skupino udeleženec vstopi v proces, ki vodi v sprejemanje odgovornosti za svoje življenje. Nov način življenja in iskanje pravega življenjskega smisla prebudi spoštovanje in veselje nad življenjem.
Skupina omogoča udeležencem varen prostor, kjer lahko delijo svoja doživljanja, izpostavijo težave in dobijo odzive s pomočjo katerih odkrivajo vzorce svojega. Udeleženci se medsebojno podpirajo v vsestranski osebnostni rasti.
Pred vključitvijo v skupino poteka osebna priprava, ki je namenjena seznanitvi z načinom dela v skupini in vstopu v osebno delo.
Terapevt, voditelj skupine uporabnike spremlja tudi med tednom in se udeležuje vseh skupinskih dejavnosti.
——————————————————
Človek se ne more uresničiti “na suho” (s poslušanjem guruja, meditiranjem, hrepenenjem po “sreči” itn.), temveč edino z vsestranskim delovanjem za svojo osebnostno rast in razvoj svoje poklicanosti.
“Človek se samouresničuje tako, da pozabi na samega sebe in živi ZA NEKOGA in ZA NEKAJ. Samouresničitev ne more biti cilj, ampak le stranski učinek. Kot je rekel Goethe: “Človek samega sebe nikoli ne spozna z opazovanjem, temveč z delovanjem. Stori svojo dolžnost, pa boš vedel, kaj pravzaprav si. Tvoja dolžnost pa je, kar vsakokratni položaj terja od tebe!” (V. Frankl: iz predavanja v Ljubljani, 14. 10. 1992) (J. Rugelj, Pot samouresničenja, str. 613).
——————————————————
Skupina se srečuje ob četrtkih od 18.00 do 21.00 v prostorih Družinskega centra mir.
Prijave zbiramo vse leto. V letu 2011 bo skupina začela z delom 15. septembra. Zaradi daljše osebne priprave se prijavite čimprej.
Skupino vodi: mag. s. Polonca Majcenovič
Prispevek 45 EUR (15 EUR-ov na srečanje) na mesec. Stroški dodatnih skupinskih dejavnosti niso vključeni.
V primeru, da zaradi finančnega stanja to ni mogoče, plačilo prispevka urejamo s posebnim pravilnikom o delni ali popolni oprostitvi plačila.
Odmevi udeležencev:
O NAŠI SKUPINI
V terapevtsko skupino mir sem se vključil po predhodni individualni terapiji, ki je trajala štiri mesece. Individualna terapija mi je pomagala, da sem prevzel odgovornost za sebe in naredil nekaj prvih korakov iz depresije. Terapevtka mi je na tablo narisala tri kroge, ki so ponazarjali telo, dušo in duha in so med sabo soodvisni. Kmalu sem se soočil z dejstvom, da za rešitev iz krize in trajno spremembo ne obstaja nobena »instatnt« rešitev, ampak je potrebno trdo delo na vseh življenjskih področjih. Zaradi tega sem se odločil za nadaljevanje tega notranjega procesa k bolj funkcionalnemu življenju v okviru terapevtske skupine mir.
V skupini poteka naše delo zelo aktivno. Beremo izbrane knjige, pišemo utrinke, obiskujemo kulturne dogodke in hodimo na planinske pohode. Pri naših srečanjih gojimo medsebojno spoštovanje in zaupne ter pristne odnose. Predvsem pa s pomočjo naše terapevtke beremo in analiziramo izbrane odlomke iz evangelija, iz strokovnih člankov, analiziramo določene teme, kot so strahovi, čustva sramu, zavrženosti, nesprejetosti, odvisnosti, samozavedanje, partnerski odnosi, odnosi v družini in delovnem mestu. Večkrat kdo od nas izpostavi določeni problem, ki ga s pomočjo terapevtke in ostalih članov skupine ovrednotimo in podamo svoja mnenja in občutke. Pogovarjamo se tudi o aktualnih temah in procesih, ki potekajo v našem bližnjem in širšem okolju ter o »duhu časa« v katerem se nahajamo.
Zame osebno so zelo koristni pogovori o čustvih, ki so bila v moji primarni družini vedno nekakšna tabu tema. Naša čustva pa so naš kompas v življenju. Za mene je zelo pomembno, da vem kaj me nekako nezavedno »potiska« k določenemu vzorcu mišljenja in delovanja. Večinoma so to določene nezavedna prepričanja s katerimi se je potrebno soočiti, jih začutiti in predelati. Terapevtka nam razloži kako poteka naša besedna in nebesedna komunikacija. Razloži nam zakaj se nam določeni vzorci v odnosih ponavljajo in kje je njihov vzrok. V skupini sem se naučil, da je potrebno o čutenjih spregovoriti, jih začutiti in podeliti z drugimi. Potrebno je tvegati, upati in zaupati. Skupino doživljam kot eno veliko podporo pri svojem delu in odnosih. V njej se počutim varno in sprejeto. Po končanem srečanju v meni dostikrat odmeva kakšen pomenljiva misel ali vprašanje, ki nam ga na srečanju pove terapevtka. Eno od takšnih vprašanj, ki še vedno odmeva v meni je bilo: »Kdo nam danes daje vrednost ?
Pomemben del našega dela je tudi pisanje utrinkov. Od začetka sem se sam v sebi nekako zelo upiral pisanju o svojih čustvih, ker me je bilo strah, kakšno mnenje si bo terapevtka in člani skupine sedaj ustvarili o meni. Bilo me je tudi sram pogledati samemu sebi v notranjost. Ta iskren pogled v sebe na začetku res pošteno zaboli. Vendar pa je v tej bolečini skrit postopek odrešitve. Odrešitve, ki jih brez terapevtke in brez ostalih članov skupine sam ne bi zmogel. Naša srečanja v skupini so tako prežeta z aktivnim delom, hkrati pa s spodbujanjem, sprejetostjo, razumevanjem, medsebojnim spoštovanjem, zaupanjem, predvsem pa s podporo terapevtke, ki nam nudi tako strokovno, kot svojo osebno podporo. V naši skupini se pričakuje resen in odgovoren pristop ter aktivno delo. Ne ponuja pa prav nobenih »hitrih« rešitev v smislu reševanja odnosov po liniji najmanjšega odpora.
Naša srečanja v skupine so zame zelo dobrodošla izkušnja. So kot nekakšen model, kako bi se morali v družini spoprijemati z vsemi izzivi, ki nam jih vsakodnevno in neutrudno prinaša tok življenja.
—————
V skupini sem preprosto zato, ker si želim biti del zdrave družine, kar nisem nikoli prej imel priložnosti za to sveto vrednoto. Delo v skupini, zaenkrat še nimam dovolj izkušenj, me bo zagotovo okrepilo navznotraj in me spoznalo s svojim pristnim jazom.
—————
V skupino sem se vključila zaradi razpadlega zakona ter dalj časa trajajoče psihične težave, ki jih sama nisem več uspela reševati. Vedela sem, da potrebujem strokovno pomoč. Zaradi slabih izkušenj z institucijami sem dobro premislila katero skupino oz. kje naj poiščem pomoč. Morda je bil odločilen stereotip, da so sestre materinske. To, kar sem takrat potrebovala jaz.
V skupini sem srečala terapevtko. Po prvem srečanju sem vedela, da ji bom lahko zaupala. To me je navdalo z neskončnim veseljem. Z nežno roko, milino in sočutjem nas je vodila iz temnih globin depresije, malodušja, obupa, stiske. Kot bi se nebo sklonilo na zemljo in pomirilo svoje prestrašene otroke. Globoko sem doživljala tudi prijatelje v skupini, ki so mi bili močna opora na moji poti. Podeliti z kom svojo stisko je velik dar. Tudi zaradi njih mi je bilo lažje.
Še enkrat se zahvaljujem terapevtki in prijateljem iz skupine, da so me sprejeli takšno kot sem.
—————
Človek se vsakodnevno srečuje z različnimi ljudmi – znanimi in tudi takimi, ki jih srečuje redkeje ali celo samo enkrat v življenju. Ker je človek družbeno bitje in potrebuje ob sebi ljudi, je pomembno, s kom bo delil svoje življenje, komu bo namenil svoj čas, in komu bo dal priložnost, da ob njem oblikuje svojo osebnost, jo dopolnjuje, nadgrajuje in v polnosti izkoristi svoje življenjsko poslanstvo.
Pri odločitvi za vstop v terapevtsko skupino je med drugim prav gotovo botrovala tudi želja in hkrati predvidevanje, da bom v skupini, poleg strokovnega vodenja, spoznala zanimive, zaupanja vredne, preizkušane, odprte ljudi, s katerimi bi delila del svojih življenjskih izkušenj, bolečin, strahov, porazov, nemoči; ljudi, katerim lahko povem svoja občutja, izrazim svoje misli, želje, … brez strahu pred obsodbo, posmehom, nasprotovanjem.
Nisem se motila. Vsak član skupine ima za sabo svojo zgodbo. Počasi jih spoznavam, zaznavam njihove bolečine, pa tudi radosti. Čutim se sprejeto, čeprav sem v začetku imela občutek, kot da vstopam v svet, ki je samo njihov, ki ga vsi zelo dobro poznajo; svet, ki je varen. Čutila sem, kot da razdiram nekaj, kar je samo njihovega, kar so gradili vsi že od samega začetka. Ampak to so bili le prvi vtisi, ki so se z vsakim naslednjim srečanjem vedno bolj razblinjali in končno izginili.
Počutim se varno in sprejeto. Vsak član skupine je poseben, enkraten. Veseli me njihova odprtost, realnost, pripravljenost, da del sebe podarijo drugim. V vsakem vidim prijatelja, kateremu lahko zaupam. Ob njih spoznavam, da svet ni popoln, je pa od vsakega posameznika odvisno, kako se bo v ta svet vključil, ga sprejemal, živel. Ob zavedanju, da smo si med sabo v oporo, me dela močnejšo, pogumnejšo. Učim se probleme spreminjati v izzive, kar v meni izzove dodatno moč in energijo pri kljubovanju vsakodnevnih težav. V skupini se počutim zelo dobro. Sicer počasi odpiram svoje rane, saj sem človek, ki rabi več časa za prilagajanje in pripravljenost v celoti razkriti svojo osebnost in odnose z osebami, s katerimi živim. Pomembno je zavedanje, da sem na pravi poti in da je moja odločitev za vključitev v skupino bila pravilna. Čutim, da postajam pogumnejša in hvaležna sem vsakemu posameznemu članu skupine, ki mi na kakršen koli način pomaga na tej poti osvobajanja in odrešitve.
Natisni