Zakonski odnos se ne začne s poroko in z njo tudi ni dovršen oz. popoln. Zakonski odnos je namreč nekaj živega in se zato razvija in raste. Mož in žena v zakon prinašata vsak sebe in v rasti njunega odnosa vzajemno sodelujeta. Toda kako? Ob vsakodnevnih obveznostih in ob otrocih, ki za svoj razvoj potrebujejo veliko njune pozornosti, lahko zakonca kaj hitro pozabita nase in njun odnos. Srečanja zakonske skupine pa so čas, ki si ga zakonca vzameta zase in si ga podarita za rast njunega odnosa. Spregovorimo o različnih temah zakonskega odnosa, starševstva in vzgoje. Večji delež je namenjen pogovoru v paru, ko se zakonca srečata ob izpostavljeni temi, nekaj časa je posvečenega izmenjavi med pari, pred in po srečanju pa je še čas druženja.
Enkrat letno se odpravimo na skupni duhovni vikend, kjer je še več časa za osebno delo, srečanje para in medsebojno srečanje.
Zakonska skupina 2 (nova):
V jeseni začenjamo z novo skupino. Vanjo ste vabljeni pari, ki bi si želeli podariti ta čas za rast odnosa ter na srečanjih razmišljati in se pogovarjati o temah, ki v vsakdanjem življenju ne pridejo na vrsto, a so za odnos pomembne.
Čas srečanj: vsak 1. in 3. torek v mesecu od 18.00 do 19.30 (po prvem srečanju bo moč čas prilagoditi potrebam),
Prvo srečanje bo: v torek, 20. septembra 2011 ob 18.00
Kraj srečanj: prostori Družinskeha centra mir
Vodi: s. Veronika Verbič, zakonska in družinska terapevtka
Prispevek: 60,00 EUR za vključitev od septembra do junija (za stroške vzdrževanja prostora in manjše materilne stroške)
Za vključitev je najprej potrebna odločitev in pripravljenost za sodelovanje. Pred vklučitvijo bo vsak par povabljen na kratek informativni razgovor, kjer se bomo v živo spoznali, začutili in si lahko odgovorili na nastala vprašanja.
Zakonska skupina 1
Skupina se srečuje že nekaj let. V njej se je ustvarilo prijetno domače vzdušje, kar omogoča tudi več izmenjave izkušenj. V tem času smo razmišljali o osnovnih temah zakonskega odnosa, nadaljnja srečanja pa bodo nadgradnja in bomo več delali ob odlomkih Svetega pisma. V času srečanj organiziramo tudi otroško varstvo. V skupino se je po predhodnem dogovoru še možno vključiti.
Čas srečanj: vsak 2. in 4. torek v mesecu od 18.15 do 19.45,
Vodi: s. Veronika Verbič, zakonska in družinska terapevtka
Prispevek: prostovoljno
Duhovni vikend za zakonce (z otroškim varstvom):
Spodaj si lahko preberete nekaj vtisov lanskega srečanja. Seveda pa ni namenjeno le zakonskim parom iz naših skupin, ampak je odprto tudi za druge. Dobrodošli.
Kraj: Kančevci v Prekmurju
Kdaj: od petka, 7. 10., do nedelje, 9. 10. 2011 (začetek prvi dan z večerjo in zaključek zadnji dan s kosilom).
Tema: ZA-upanje (razmišljali in pogovarjali se bomo o upanju in zaupanju v odnosu in življenju)
Vodi: s. Veronika Verbič, zakonska in družinska terapevtka
————————————————————————
Odmevi zakoncev na duhovni vikend:
Duhovni vikend v Kančevcih. Z Boštjanom sva se odpravljala na duhovne vaje sredi selitve in mnogih opravil, ki sva jih imela. Vlekel naju je navdih ali želja, vseeno si vzeti čas skupaj s prijatelji za ta skupni čas v paru in zakonski skupini. Kot nameček je Gospod potrdil ta navdih, da bi kljub gneči šla na duhovne vaje, s tem da se je ravno v tistem hipu od nekje skozi okno zaslišala pesem ‘Za prijatelje si je treba čas vzet’, se poveselit’ in znat’ kdaj potrpet’. Tako sva odrinila.
Duhovni vikend je skoraj popolnoma sovpadel z najino deseto obletnico poroke. Tako mi ostaja primerjava dveh slik. Najine poročne, na kateri sva pozirala fotografu. Bila sva lepa in toliko vesela, kolikor sva takrat lahko bila, mlada in polna upanja ter zagona. Druga slika pa je nastala tukaj, v Kančevcih in je predvsem spominska. Tukaj pa sva sedela v jesenskem soncu in si znova izpovedala tokrat novo, dopolnjeno poročno obljubo. Vem, da sem bila tokrat še bolj pristna, otroška in odprta za humor. Ta obljuba je nastala spontano, iz naju in sva si jo podelila drug drugemu kot nekaj res dragocenega, sedaj, ko se bolje poznava in sva si bolj domača, ko sva prehodila en del poti skupaj, šla skupaj skozi preizkušnje, hkrati pa si puščava več ustvarjalnosti in svobode. Tako je vedno lepše biti skupaj, bolj preprosto, očiščeno in pristno.
Hkrati pa mi ostaja zelo lep spomin na našo skupnost prijateljskih parov, to, da smo cerkev in da smo lahko dobri prijatelji. Ves čas duhovnih vaj smo imeli podporo in blag nasmeh sestre Veronike, ob kateri smo imeli možnost izreči svoje misli, vprašanja, komentarje, bil je prostor tudi za humor. Pripravila nam je smernice, mi pa smo lahko v to vstopali vsak na svoj oseben način, za vsakogar je bila priložnost za sodelovanje. Blagor nam, mi ob tem pride na misel, da imamo to skupino in da smo tako ljubljeni, kakor pravi Sveto pismo: ‘Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil’ (Ef 2, 4). Tako smo lahko ‘domačini pri Bogu’ (Ef 2, 19) in med seboj. Hvala ti, Bog. (Vida in Boštjan)
__________________
Duhovne vaje so nama prinesla nova spoznanja o solidarnosti in dobrodelnosti ter drug o drugem. Izrekla sva si tisto kar si brez tega duhovnega vikenda ne bi. Zbližala sva svoje poglede. Spoznala sva, da dobrodelnost izvira iz ljubezni, ljubezen pa je odločitev, zato sva si izrekla zavezo dobrodelnosti in solidarnosti, ki jo bova udejanjala tukaj in zdaj v najinem zakonu. Nabrala sva si tudi novih moči, ki jih potrebujeva v vsakdanjem stresu ter vrvežu življenja. Hvaležna sva ostalim zakonskim parom, da so svoje izkušnje in poglede delili z nama. Še posebej pa sva hvaležna sestri Veroniki za to izkušnjo, ki sva je bila deležna med drugim tudi v prečudoviti naravi in njeni lepoti. Ponovno se čutiva bolj povezano. (zakonca Kozel)
___________________
Od 8. do 10. oktobra so v Kančevcih potekale duhovne vaje za zakonce z naslovom Skupaj zmoreva – dobrodelnost in solidarnost v družini, kar je tudi v skladu s temo letošnjega pastoralnega leta. Vaje je vodila s.Veronika Verbič, devet parov pa nas je vneto sodelovalo in se poglabljalo v pripravljene sklope. V tišino smo vstopali ob uvodnih spodbudah, svetopisemskih odlomkih in zastavljenih vprašanjih. Osebno meditacijo smo dopolnjevali s pogovorom v paru, izmenjavo misli v skupini in druženjem v prostem času ter skupnih obrokih. V teh trenutkih sva si bila še posebej blizu in začutili smo tudi drug drugega ter delovanje Duha med nami. Najbolj naju je nagovorilo, ko sva delala sezname konkretnih situacij in dejanj, s katerimi sva do sedaj drug drugemu izkazovala ljubezen. Preko tega sva ozavestila, koliko to pripomore, da ljubezen raste in prinaša svežino v zakon.
Vrhunec vikenda je bila sveta maša, po njej pa je vsak par imel zmenek, na katerem si je medsebojno izročil osebne zaobljube dobrodelnosti in solidarnosti v zakonu in družini. Iz skupinske slike je razvidno, da smo kar žareli in da nas je ta vikend še bolj povezal v močno zakonsko skupino, ki si zna prisluhniti, pomagati ter živeti vrednoto dobrodelnosti in solidarnosti doma in v družbi. Pri tem nam je lahko v pomoč tudi Kristusov zgled, ki nas je nagovoril ob evangelijskem odlomku umivanja nog učencem.
Zahvala velja Bogu, Svetemu Duhu in Centru Mir, še posebej s.Veroniki, ki je temo skrbno pripravila in vodila ta vikend osvežitve in poglobitve. Zakonske duhovne vaje želiva negovati tudi v prihodnje. To izkustvo priporočava vsem parom (vsaj) enkratletno. (Natalija in Matej)
————————————————————————
Zaključni piknik 
2010/2011
V torek, 7. junija , popoldan smo leto srečanj zakonske skupine okronali s piknikom na vrtu naše skupnosti na Poljančevi 7 v Mariboru. Ko smo se zbrali (7 parov, 7 otrok, 2 varuški in 2 sestri), je kmalu zadišalo po čevapčičih, hrenovkah, papriki, čebuli… Za nameček pa je bil še sladoled in češnje kar z drevesa. Ob vsem tem je del skupine klepetal, skrbel za malčke in si zapel kako pesem, drugi del pa se je pomeril v košarki in nogometu. Proti koncu in ko so nas pozdravile prve dežne kaplje smo stopili v hišno kapelo, ki je posvečena sv. Družini, ter sebe, svoje družine, družino, ki se zaradi bolezni ni mogla udeležiti piknika ter druge družine izročili Gospodu ter si za popotnico vzeli Božjo besedo. S tem pa se še ni končalo. Tudi dež nas ni motil. Pomaknili smo se v garažo, tam nadaljevali s klepetom ter se počasi poslavljali v času, ko bi, če bi bilo vedro, na zemljo legal mrak.
Ob slovesu je odmevalo veselje in hvaležnost za lep in sproščen dan, za medsebojno povezanost in končno tudi lepo vreme, ki je, kljub slabi napovedi, zdržalo. Voščili smo si lepe počitnice in si izrazili veselo pričakovanje ponovnega srečanja v drugi polovici septembra. (s.Veronika Verbič)
Natisni