V pričakovanju praznikov
Bliža se praznični čas, praznični december in z njim eden najlepših krščanskih praznikov, Božič. To je čas, ki prinaša priložnost, da se posvetimo svojim najbližjim, svoji družini, prijateljem in se skušamo vsaj za trenutek ustaviti, umiriti svoj vsakdan … Kaj pa ta čas resnično prinaša?
Če prisluhnemo reklamam, ki vabijo iz revij, izložb in ekranov, bi lahko zaključili, da so prazniki darila, nakupovanje. Da je najpomembneje svoje najbližje obdariti: otroke z najboljšimi igračami, partnerja, prijatelje in starše z domiselnimi darili, na katere ponujajo posebne popuste. Ta površinskost in materializem, ki so ju vnesli trgovci z bleščečimi ponudbami in izložbami, družinam in posamezniku prinašajo ali bolje vsiljujejo občutek, da se da pozornost in ljubezen izkazati materialno. In ne samo to, otroci se med seboj celo primerjajo po tem, kako in v kolikšni vrednosti so bili obdarovani. Stiske pa ob tem doživljajo tudi starši, ki si v času, ko morajo kar se da gospodarno ravnati z denarjem, ne morejo privoščiti daril in zunanjega blišča.
To je tudi čas, da imamo odprte oči in opazimo stisko drugih, jim prisluhnemo in pomagamo po svojih močeh. Spomnim se lanskoletne zgodbe mamice štirih otrok, brezposelne in z dohodki, ki komaj zadovoljijo osnovne potrebe družine. Na šoli njenih otrok so opazili mamino stisko in ji podarili štiri knjige in igrače. Ne moremo si prestavljati, koliko hvaležnosti je bilo takrat v maminih očeh, da bodo lahko tudi njeni otroci z veseljem pogledali pod božično drevesce.
Prazniki predstavljajo priložnost za druženje in pogovor o stvareh, za katere morda v vsakdanji naglici, hitremu tempu in obveznostim ni časa. To je priložnost, ko lahko skupaj pripravimo dom na prazničen čas – ga pospravimo, pogrnemo prt, ki ga običajno ni na mizi, skupaj spečemo piškote, obesimo okraske, ki smo jih izdelali sami … in si končno vzamemo čas za miren pogovor, ko ne gledamo na uro in se odpravimo na skupen sprehod brez (službenega) mobilnega telefona. Tako bomo praznike ustvarili mi in naši odnosi in to je tisto, kar v naš dom prinaša povezanost, mir, zadovoljstvo in Praznik.
Med prazniki pa pogosto pretiravamo s hrano in pijačo; ne le v količini, ki jo nakupimo in pripravimo, ampak tudi zaužijemo. Morda je to priložnost, da skupaj pripravimo kaj posebnega, pri tem pa nam ni potrebno pretiravati v količini in dragih sestavinah. Neredko nam hrana in pijača ter tudi samoobdarovanje ali nakupovanje nadomeščajo notranjo praznino in nemir, vendar je zadovoljstvo ob tem kratkotrajno. Ne hrana ne darila nas ne morejo notranje pomiriti, ne morejo nam zadovoljiti tiste temeljne potrebe biti povezan z nekom – v odnosu, ko lahko ljubimo in smo ljubljeni.
Prazniki predstavljajo tudi priložnost, da odpustimo – odpustimo sebi in drugim. Odpustimo, da nismo to, kar bi želeli biti in o čemer sanjamo, ampak sprejmimo sebe takšnega, kot smo in se imejmo radi. Vzemimo si čas zase, čas za pogovor s samim seboj. Biti sočuten do sebe in poznati svoje potrebe je namreč pogoj, da smo lahko sočutni do drugih in da zaznavamo njihove potrebe. Naj bo to tudi čas, da odpustimo napake in zamere drugim. Zamere nam namreč vzamejo veliko energije in onemogočajo, da bi z nekom lahko zgladili nesoglasje in na odnos pogledali izza konflikta. Pri tem pa pozabljamo, da smo ravno mi tisti, ki smo prikrajšani za notranji mir in za priložnost, da stopimo iz začaranega kroga nerešenih nesoglasij in se soočimo z njimi.
Dajmo praznikom svoj pomen, dovolimo si jih preživeti na svoj način, skušajmo se ustaviti in jih napolniti s toplino, bližino in mirom. Naj bo naše darilo ljubeč odnos, iskren nasmeh, pomoč pri delu, skupen čas.
Katja Repolusk, psihologinja
____________________