2022 Misel, da bi poiskala pomoč, mi leta ni dala miru. In danes sem hvaležna, da sem vstopila v terapevtski proces. Nobenih čarobnih paličic ni bilo, le vprašanja in odgovori.…
Več ...Odmevi po terapevtskem procesu: Polonca Majcenovič
2022 Terapija mi je pomagala, da sem prestala zelo težko družinsko situacijo. Terapevtka Polonca mi je pomagala spoznati moje enostransko gledanje na težave. Prikazala mi je realističen in bolj zdrav…
Več ...Otrok in žalovanje
1. november je dan v letu, ko se še posebej spominjamo svojih najdražjih, ki jih ni več med nami. Z obiskom na pokopališču, s prižigom sveče ali le z mislijo se poklonimo umrlim …
Nekdo ob grobu svoje babice, ki je ni poznal, si zamišlja kako bi lahko bilo njegovo otroštvo bogatejše za babičine dobrote ter tople besede. Nekdo ob grobu svojega očeta, se spominja vseh plemenitih nasvetov, katerih pomen razume šele sedaj. Nekdo ob grobu svojega partnerja, še vedno hrepeni pa neizpolnjenih skupnih sanjah. Nekdo ob grobu svojega otroka si želi, da bi dal življenje zanj. Kaj pa doživlja otrok ob grobu svojega starša, ki ga je izgubil ne dolgo nazaj?
Smrt bližnje osebe je ena najhujših stvari, kar se nam lahko zgodi v življenju. Nikoli nismo pripravljeni na to, niti ni recepta kako se soočiti s tem. Vsakdo izgubo doživlja drugače, prav tako vsakdo na svoj način žaluje. Žalovanje lahko traja tudi nekaj let. V začetku je faza šoka, zanikanja, jeze, čustvene otopelosti, nato sledi faza obupa, zbeganosti lahko pride tudi do depresije, občutkov krivde. Počasi prihaja do sprejetja in reorganizacije življenja. Otrokovo razumevanje smrti oziroma žalovanje pa se v posameznih starostnih obdobjih nekoliko razlikuje.
V prvih letih življenja otroci še ne razumejo pojma smrti, le čutijo da je nekaj narobe, zato v tem obdobju potrebujejo veliko nežnosti, bližine in telesnega stika. Med 4. in 6. letom starosti otroci še ne doživljajo smrt kot nekaj dokončnega, temveč mislijo, da se bo umrla oseba vrnila. Otroci od 7. do 11. leta starosti se že zavedajo dokončnosti smrti in razmišljajo o tem. Smrt starša v tej starosti je najbolj travmatična. Najstniki ob izgubi bližnjega čustev ne pokažejo navzven. Ko se soočijo z izgubo, se lahko vživijo v občutke drugih žalujočih v družini in tako je njihova bolečina dvojna. Prav tako pa je tudi razumevanje smrti oz. žalovanje odvisno od tega kaj in kako otroku povemo. Najraje bi otroka obvarovali pred bolečino, vendar se je z otrokom potrebno pogovarjati o smrti, izbrane besede morajo biti stvarne in primerne otrokovi starosti. Ob smrti bližnjega se otrok počuti zapuščenega, osamljenega, žalostnega in tesnobnega. Spodbujati ga je potrebno, da izraža svoje občutke, saj to predstavlja proces zdravljenja. Lažje mu bo, če mu odrasli zagotovijo posebno toplino in varnost ter z razumevanjem sprejemajo tudi manj zrele, moteče oblike vedenja, s katerimi otrok izraža svojo žalost. Odrasli morajo biti potrpežljivi in otroku nameniti toliko časa kolikor ga potrebuje. Vključevanje otroka v pogrebne svečanosti in v druge obrede mu pomaga, da se izgube zave, da svojo žalost podeli z drugimi, da doživi občutek podpore in pripadnosti in da preprečuje ali zmanjšuje lastne občutke krivde. Odrasli morajo upoštevati otrokove želje glede prisostvovanja pogrebnim in drugim obredom. Za otroka, ki je utrpel izgubo, je poleg psihološke podpore in zagotavljanja občutka varnosti najpomembnejše, da čim bolj ohrani normalne vzorce, ritem življenja in dejavnosti.
Žalovanje je pomemben zdravilni proces. Odsotnost žalovanja lahko prizadene otroka v njegovem socialnem in čustvenem razvoju. Kot pravi Christine Longaker: “Če otrok svoje nerešeno žalovanje prenese v odraslo dobo, je zelo možno, da bo v prihodnjih odnosih težko ljubil in zaupal. Kasnejše izgube bodo postale sestavni del njegovega žalovanja.”
Da otroci ne bi nosili bremena nedokončanega žalovanja, je najpomembnejše, da jih imamo radi in smo potrpežljivi z njimi tako dolgo koliko časa potrebujejo za predelavo izgube.
Pripravila: Sanja Kavaš
Vir:
Christine Longaker: Facing Death and Finding Hope.
Anica Mikuš Kos: Nesreče, travmatski dogodki in šola (pomoč v stiski).
http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/1625/Smrt-izguba-%C5%BEalovanje?index=3
Deli to:
E-mesečnik, oktober 2012
Prvi ponedeljek v oktobru v Sloveniji praznujemo Dan otroka, cel teden pa potekajo aktivnosti pod imenom Teden otroka. Šole, vrtci, društva in druge organizacije v tem tednu otrokom namenjajo posebno pozornost. Kakšno pozornost oz. mesto pa imajo v naših družinah?
Ob besedi otrok večina ljudi še vedno pomisli na nasmejanega, brezskrbnega, radovednega, ravno prav nagajivega malčka, ki mu je ravnokar zrasel sprednji zobek. Če k temu dodamo še bistrost, vodljivost, spretnost in zdrav razvoj, se približamo sanjam številnih (bodočih) staršev. Tudi številne reklame za igrače, živila, nego … prikazujejo ideal. Ob njih pa se pogosto pojavljajo nasmejani, spočiti in nadvse navdušeni starši, ki se dobro razumejo med seboj.
Kaj pa takrat, ko lastne družine, sebe v njej in otrok ne doživljamo tako? Ko smo utrujeni in s številnimi finančnimi, stanovanjskimi, bivanjskimi skrbmi? Ko nas ekonomska ali odnosna kriza »grize«, da ne rečem po malem »grizlja«? Ko se pojavijo še učne, vedenjske ali zdravstvene težave otroka? Ob vsem tem starši doživljajo stisko, občutijo pa jo tudi otroci.
Vprašanje pri tem pa je, čigava stiska nas bo bolj zaposlovala, nam vzela več moči in časa. Pri tem mislim na to, ali bomo ob izgubi službe, pomembnega posla, sporu s partnerjem … še lahko opazili zaskrbljene otroške oči. Otrok namreč občuti našo stisko, si jo razloži in kaže na svoj način. Ali bomo zmogli otroku na njemu primeren način povedati, kaj se v družini dogaja, ali bomo kar zaključili, da je še premajhen in da nič ne razume. Pogosto smo pri tem pripravljeni tudi lagati, tako da lahko s solzami v očeh otroku rečemo, da nismo žalostni in da ne jokamo.
Že v Deklaraciji o otrokovih pravicah, ki jo je 20. novembra 1959 Generalna skupščina Združenih narodov sprejela z namenom, da bi otroci imeli srečno otroštvo, je zapisano, da mora otrok uživati posebno varstvo, njegova korist pa mora biti poglavitno vodilo. Prav tako je zapisano, da sta otroku potrebna ljubezen in razumevanje in da je otroka treba v vsakem primeru najprej zavarovati in mu najprej dati pomoč. Ampak ali zmoremo to razumeti v lastni družini? Ali zmoremo v dobro otroka premostiti zamero do partnerja oz. otrokovega očeta ali mame, tašče, sosedov in se dogovoriti za obisk, praznovanje, prevoz? To pomeni prisluhniti potrebam, željam in stiskam otroka in jih na seznamu uvrstiti mesto pred našimi.
Otrokova korist pa ne pomeni, da se bomo slepo ravnali po otrokovih željah, ki se včasih kažejo že kot zahteve, ampak pomeni tudi to, da otroku znamo postaviti meje, znotraj katerih se bo lahko počutil varno, da zmoremo sprejeti odgovorne odločitve, ki jih otrok glede na svojo starost še ne zmore in da zmoremo ob starševstvu negovati tudi partnerski odnos.
Otroci so naša skrb in odgovornost, hkrati pa so tudi naš vir moči, energije in veselja, le dopustiti jim moramo, da nam na svoj način pokažejo, kako doživljajo svet, v katerem živijo skupaj z nami.
Katja Repolusk, univ. dipl. psih.
Vabimo vas:
Jesen je tukaj in v Družinskem centru mir smo razširili paleto programov. Vabimo vas, da se vključite v naše programe, ki so namenjeni reševanju osebnih stisk in osebnostni rasti. Morda tudi poznate koga, ki bi potreboval ali si želel tovrstno podporo. Vključite se lahko v:
– skupino za osebe z motnjami hranjenja
– skupino za samopomoč mamam samohranilkam in razvezanim
– individualno, zakonsko ali družinsko terapijo
Skupine se bodo srečevale od 15. septembra 2012 do 15. junija 2013. Vanje se lahko vključite tudi kadarkoli med letom. Srečanja bodo ob večerih v prostorih Družinskega centra mir.
Vabimo vas na duhovni vikend ali seminar za zakonce, ki bo od petka, 12. 10., do nedelje, 14. 10. 2012 v Kančevcih v Prekmurju. Tema seminarja bo “Zmaga, ki premaga svet, je naša vera”. Razmišljali in pogovarjali se bomo o veri vase, v odnos in v Boga. Vodila bo s. Veronika Verbič, zakonska in družinska terapevtka. Organizirano bo otroško varstvo. Na navedeni spletni strani si lahko preberete vtise udeležencev lanskega vikenda.
Prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00 nam lahko prisluhnete na Radiu Brezje. V oktobru sta Darja Plohl in Katja Repolusk predstavili skupino za samopomoč mamam samohranilkam in razvezanim.
Preberete lahko nov članek na naši spletni strani z naslovom Kako vidimo sebe skozi oči najstnika.
Družinski center mir sodeluje in pripravlja odgovore na vprašanja o odnosih, starševstvu, vzgoji za spletno stran Ringaraja.net.
Z začetkom leta 2012 se je prepolovila finančna podpora Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve delovanja Družinskega centra mir. Konec februarja smo bili primorani dvigniti prispevke uporabnikov za 5 evrov. Priporočamo se za donacije in vam bomo hvaležni za vsak, tudi manjši dar, ki nam ga boste namenili. Tako bomo lahko še naprej pomagali družinam, parom in posameznikom v stiski. Na spletno stran smo postavili obrazec za donatorje in natančnejši opis našega delovanja.
Deli to:
Kako vidimo sebe skozi oči najstnika
Kako vidimo sebe skozi oči najstnika
Odrasli na najstnike pogosto gledamo z nekakšno mešanico čudenja in odpora. Vendar to kar vidimo, je pravzaprav odsev tega, kar se dogaja v svetu odraslih, tako dobrega kot tudi slabega. Kako naši najstniški otroci vidijo nas? Zamislite si, da stojite pred ogledalom v Hiši Smeha, kjer nam zrcalo vrača popačeno in pretirano podobo sebe. Najstniki se danes več toliko ne upirajo odraslemu življenju, ampak ga peljejo v ekstreme. Sodobno najstniško življenje dokazuje, kako daleč smo prišli na določenih področjih, prav tako pa odseva nekaj najbolj odtujenih, materialističnih in nevarnih kulturnih trendov naše družbe.
Potrošniška kultura nas obdaja na vsakem koraku in ljudje se ji težko upiramo. Ženemo se se za stvarmi – najboljšimi avtomobili, najbolj urejenimi hišami, največjo in najnovejšo televizijo, najbolj trendi oblačili. Naši otroci ob tem ne ostanejo neprizadeti . Prevzema jih nepopustljiva potreba po predmetih pop kulture, ki jo vedno spremlja zmotna domneva, da so stvari tiste, ki kupijo srečo.
Nalagamo si vedno več opravil in posledično vedno več časa preživimo stran od doma. Pri tem se drug od drugega in od otrok oddaljimo bolj kot bi si sami želeli. Tudi otroci preživljajo manj časa doma, vrstnikom dajejo prednost pred družino. Prijatelje najdejo na medmrežju in čas preživljajo z vrstniki, ki jih pogosto nikoli ne spoznamo.
Postajamo vedno bolj individualisti, izolirani, brez vezi s širšo skupnostjo. Skrbimo predvsem za udobje v svojem življenju. Posledično tudi naši otroci postajajo bolj egocentrični. Pogosto pridejo do točke, ko jim ni mar za čustva drugih in so jim lastne potrebe in želje edina vrednota.
Ko se počutimo vedno bolj odtujeni in nemirni ter nezmožni soočanja z boleznijo, starostjo, osamljenostjo in finančnimi stiskami ter s potrebami in čustvi v odnosu do lastnih staršev, naši najstniki – daleč stran v svojem lastnem vesolju – izgubljajo potrpljenje z nami. Ne zmorejo, ne znajo in pogosto tudi nočejo komunicirati s starejšimi.
Ko se naši odnosi ohlajajo in v zakonu doživljamo krize zaradi nezmožnosti uspešnega reševanja konfliktov, ko ne zmoremo izraziti čustev, prepoznati, izraziti in spoštovati ranljivosti drug drugega, se pri naših otroci začno kazati skrb vzbujajoče tendence po krutosti, konfrontacijah in nasilju.
Kruta tekmovalnost in želja po popolnosti pogosto zaznamujeta odrasli svet. Ljudje zato iščemo različna pomagala, da bi v njem kar najbolj uspeli. Strogi vadbeni režimi, diete in plastična kirurgija vedno bolj zaznamujejo naš vsakdan. Tudi otroci postajajo obsedeni z redefiniranjem lastnega telesa: tetovaže, prebadanje kože, motnje hranjenja in samopoškodovalne prakse so lahko njihov odziv na naše lastne stiske. Če se pa le-te še odločimo zmotno reševati z alkoholom in predpisanimi ali nepredpisanimi zdravili, pa ne čudi, da začnejo tudi najstniki z eksperimentiranjem z različnimi substancami in to vedno bolj zgodaj.
Odrasel svet pa le ni tako mračen in odrasla kultura odseva tudi bolj pozitivne vidike. Vedno več je odprtosti v odnosih, ki se jim priznava vedno večji pomen. Ljudje se bolj zavedamo, kaj so odvisnosti in prisilna vedenja in kaj prinašajo v naša življenja. Več je razumevanja razlik in enakosti med spoloma. Znamo prepoznati in izpolniti potrebe po vnašanju raznolikosti v naša življenja, po sprejetosti in uravnoteženju.
Najstniki nam tako s svojim vedenjem in hrepenenjem ter s pravili, ki oblikujejo njihov lasten intimen svet govorijo vse, kar moramo vedeti ne le o njih, ampak tudi o nas samih. S tem, ko se pogumno in premišljeno ozremo v njihov svet, lahko najdemo odgovore, ki bodo izboljšali ne smo naše družinsko življenje, ampak tudi naše skupno življenje in delovanje v širši skupnosti.
Pripravila: mag. Anja Mesarič
(Dr. Ron Taffel, Melinda Blau: The Second Family: Dealing with Peer Power, Pop Culture, The Wall of Silence – and Other Challenges of Raising Today’s Teens, 2001)
Deli to: