Kadar se slabe stvari zgodijo dobrim deklicam …

… in kadar te deklice odrastejo

ACES

Kako slabe stvari, ki se zgodijo deklicam oblikujejo njihovo žensko življenje? Znanost o negativnih izkušenj iz otroštva napreduje in ugotovitve nas streznujejo. To niso samo izkušnje, kot je npr. zloraba otrok, ki nam pridejo najprej na misel. Gre za veliko več od tega.

Vemo, da so nekateri otroci, ki so doživeli negativen dogodek, bolj nagnjeni k razvojnim in duševnim težavam. Pred približno 15 leti je majhna skupina raziskovalcev in zdravnikov, pod vodstvom Vincenta Felittija in Roberta Anda iz Univerze v Kaliforniji, San Diego, začela s presenetljivimi  povezavami med negativnimi izkušnjami v otroštvu in zdravjem v odraslosti. Skovali so kratico teh izkušenj:  ACES (angl. adverse childhood experiences).

Zdaj vemo, da več  negativnih izkušenj v otroštvu pomeni večje tveganje za njene/njegove raznovrstne psihične in telesne težave, kot so sladkorna bolezen, bolezni srca, astma in celo rak. Te osebe so bolj nagnjene k nezdravemu načinu življenja, v katerem uživajo več alkohola, opojnih sredstev in imajo s tem večje tveganje za težave z duševnim zdravjem.

Ko razmišljamo o “slabih otroštvih,” smo nagnjeni k temu, da opredelimo fizične zlorabe kot najbolj travmatične. Raziskava o negativnih izkušnjah v otroštvu  prikazuje, da lahko tudi druge stiske vplivajo na naše duševno in telesno zdravje, ko smo odrasli. Krivi so tudi čustveno zanemarjanje, ločitev staršev in starši s težavami v duševnem zdravju. Zdi se, da ni velike razlike med njihovim vplivom.

Ali materine negativne izkušnje v otroštvu vplivajo na njene otroke?

Nekaj, česar doslej nismo vedeli je bilo kaj se zgodi, kadar odrastejo deklice, ki so imele negativne izkušnje v otroštvu in postanejo matere.

Naša ekipa je želela vedeti, ali je prišlo do “medgeneracijskega” vpliva. Vprašali smo se: “Ali je mogoče, da se materine negativne izkušnje v otroštvu prenašajo na njene otroke tako da je njen otrok pod vplivom teh njenih zgodnjih izkušenj?« izkušnje matere asov, ki se prenaša na otroka, tako da je njen otrok vpliva svojih zgodnjih izkušenj?” Odgovor je DA.

Kadar je ženska doživela tri ali več negativnih izkušenj v otroštvu, je bolj verjetno, da bo imel njen triletni otrok razvojne težave. Imel bo večje tveganje za:

  • hiperaktivnost
  • fizično agresivnost
  • tesnobo in druge čustvene motnje
  • separacijsko anksioznost

Ugotovitev, da imajo materine negativne izkušnje v otroštvu  vpliv na otrokov  razvoj in duševno zdravje, nas je spodbudila k še enemu vprašanju. Kako natančno materino težko otroštvo vpliva na njene otroke?

Ugotovili smo, da je bilo pri materah s tremi ali več negativnimi izkušnjami v otroštvu,  več verjetnosti za težave v duševnem zdravju v letu po rojstvu otroka in da je bila nagnjena k bojevanju z doživljanjem, da ni dobra mama. Ni verjela v svoje starševstvo.  Negativne izkušnje v otroštvu so torej prizadele njeno duševno zdravje in starševstvo.

Vem,  da se to zdi kot slaba novica. Vendar je boljše razumevanje samega sebe in poznavanje pomena le-tega za naše otroke mesto začetka.  Za mnoge od nas, ki smo imeli težko otroštvo, ostaja vprašanje o tem, kako to vpliva na nas, ženske in matere. Sprašujemo se, ali obstajajo učinki prenosa. Bolje je, da vemo, da bi ti učinki lahko obstajali in da lahko s tem znanjem nekaj naredimo kot pa da sploh nič ne vemo o tem.


Zapis Dawn Kingston z naslovom When Bad Things Happen to Good Girls – And Then They Grow Up prikazuje rezultate še ene od mnogih raziskavah, ki dokazujejo, da nasilje NI v nobenem primeru ne dovoljeno kaj šele koristno ali celo dobro. Morda smo v preteklosti dajali velik pomen predvsem fizičnemu nasilju, a danes, ko si prizadevamo za ničelno toleranco do nasilja, smo postali pozorni na “tiha” nasilja, ki povzročajo v življenju podobno škodo kot grobi udarci. Znanost dokazuje, a že preprost stik s svojim notranjim čutenjem je močna “znanost”, ki pove kaj je dobro in kaj ne. Otrok je v vsakem primeru nemočen, ker se z odraslimi ne more kosati. Tudi odrasla oseba lahko čuti nemoč, ko jo preplavijo močna čutenja in se ne znajde z njimi. Pa vendar – zmoremo sočutje? Zmoremo zaznati stisko otroka ali odraslega, kadar smo sami nasilni?

Bolje je, da vemo in poznamo. Tukaj se običajno začnejo poti spremembe.

Članek je prevedla in s svojim kratkim razmišljanjem sklenila mag. s. Polonca Majcenovič.

Call Now Button