Začetek odnosa zaznamuje zaljubljenost in prevzetost nad drugim. Žrtve nasilja pogosto pripovedujejo kako dober, ljubeč in pozoren je bil partner, ko sta se začela srečevati. Kaj se je vendar zgodilo, da se je tako spremenil? Nekaterih znakov morebitnega nasilja v prihodnosti med čustvi naklonjenosti niti ne opazimo takoj, še zlasti če smo živeli v okolju, kjer je bil takšen način odnosov normalen. Kakšni torej so ti znaki, na katere moramo biti pozorni?
Osem opozorilnih znakov tihih žrtev domačega nasilja
- Partnerjevih[1] odzivov na situacije se bojimo bolj kot situacije same
Ob partnerju se ne moremo počutiti varno, kadar preživljamo dneve v strahu pred njegovimi odzivi. Kadar je naša zamuda zaradi gneče na cesti manjši problem kot odziv na našo zamudo, smo lahko že zelo blizu zlorabi.
- Prepir s partnerjem nas ne samo vznemirja, ampak nas straši
Kadar se prepiramo z nekom, s katerim se dobivamo, nas to vznemirja. Vznemirja nas, kadar je oseba, ki jo ljubimo, jezna ali se sami jezimo nanjo. Vznemirja nas, ker si ne želimo napetosti v odnosu. Problem je, kadar smo zaradi prepirov prestrašeni, ker to pomeni da je nekaj, kar v nas upravičeno prebuja strah.
- Kadar se začnemo prepirati, iščemo najhitrejši izhod
Zdi se samoumevno, a ni. Kako to, da želimo pobegniti, če nas partner ni še nikoli udaril med prepirom? Intuicija nam pove, da nismo varni. To opozorilno znamenje spregledamo, a bi morali biti nanj najbolj pozorni.
- Partnerju ne zaupamo
Zaupanje si pridobimo, a ga tudi zlahka izgubimo. Veliko odnosov propade zaradi nezaupanja, a velikokrat se ne zavedamo, da je ponavljajoče se izdajstvo zaupanja oblika zlorabe. Kadar oseba, s katero vstopamo v odnos, zahteva naše zaupanje ali nas krivi, če ji ne zaupamo, lahko gre za manipulacijo ali čustveno zlorabo. Nihče ne ve kaj čutimo ob partnerju razen nas samih in če mu ne moremo zaupati, smo v težavah.
- Daje nam občutek, da smo »nori«
Smo se kdaj pogovarjali s kom, ki nas je želel prepričati, da smo nekaj rekli, čeprav smo bili precej prepričani, da tega nismo nikoli rekli? Veste kako »noro« se počutimo, kadar nekdo ravna z nami na takšen način? »Gaslighting (ang.)« je oblika zlorabe, s katero oseba poskuša manipulirati z drugo osebo tako, da spreminja resnico, da bi podprla svoje stališče. To lahko počne zelo očitno ali pa tudi skrito, da bi drugega prepričala, da nima prav v situacijah, ko ima prav. Zunanji opazovalci tega ne morejo opaziti.
- Imamo občutek, da zmeraj potrebujemo njegovo mnenje
Pri sprejemanju pomembnih odločitev se posvetujemo z osebo, s katero se srečujemo, ker cenimo njegovo mnenje in ga spoštujemo. Ob koncu se odločimo tako, da bo najbolje za nas. Nekaj pa je narobe, kadar se želimo posvetovati o vsem, ker se bojimo njegove jeze. Kadar sprejemamo odločitve o svojih življenjskih izbirah, stilu oblačenja, karieri in življenjskih vrednotah na podlagi partnerjevih zahtev, nas nadzira. Nadziranje se lahko spremeni v zlorabo.
- Želimo biti samo z njim, z nikomer drugim
V zaljubljenosti je to zmeraj tako, vendar se to obdobje običajno konča in znajdemo se v resničnem svetu. V nekaterih primerih si eden v paru zaželi druženja s prijatelji, a drugi mu sporoča, da ga bo pogrešal in da ne more preživeti tega večera sam. Partner nas bo osamil od drugih, kadar bomo počasi prekinjali odnose z družino in prijatelji.
- Ves čas se počutimo krive
Ta občutek nam pove, da lahko v prihodnosti pride do zlorabe. Prvo orožje osebe, ki zlorablja, je nadziranje čustev, ko se počutimo, da smo vsega krivi. Vsega je kriva žrtev.
Dolgo časa smo mislili, da je zloraba, ko nas nekdo udari. Resnica je, da se zloraba dogaja že nekaj časa pred tem. Do udarca je nasilnež ukradel žrtvi samozavest, prevzel nadzor nad življenjem in jih ločil od ljudi, ki bi ji lahko pomagali.
Avtorica znake zgolj opiše, ne ponudi pa nasveta kako se s tem soočati, ker znak morebitnega nasilja še ne pomeni, da se bo enkrat nasilje res zgodilo. Prej, ko se bomo s tem soočili z odraslim pogovorom in izrekli odločen NE bomo sposobni iskati drugačne, zdrave načine komunikacije v odnosu.
Zavedati se moramo, da je velika verjetnost, da bomo nasilje spregledali, kadar smo mu bili izpostavljeni kot otroci. Obstaja pa tudi verjetnost, da bomo v strahu pred tem, da bi se nam kaj zgodilo, videli scenarije, ki jih sicer ne bi. Zvišan ton glasu bo lahko kaj hitro pomenil veliko nevarnost, čeprav morda sploh ne gre za to. Pomembno je, da čustva vzamemo resno, jih prizemljimo in se ne zapremo v svoj svet prizadetosti. O tem kaj je za nas nasilno dejanje in odnos in kaj ne, se moramo pogovarjati.
Čustva navdušenja nad drugim ne bi smela v nobenem primeru pretehtati dvomov ali strahov glede načinov soočanja in reševanja konfliktov, ki jih ima partner. Pot iz nasilja, ki bi se morda razvilo v prihodnosti, bo zahtevala veliko poguma, in morda bodo takrat nasilja deležni že otroci.
[1] »Partner« je moški ali ženska.
mag. s. Polonca Majcenovič