Naši otroci danes živijo varneje kot kadarkoli v zgodovini. Tveganja otrokom danes veliko bolj predstavlja mladostniško obračunavanje in prevelika telesna teža kot nevarnosti iz okolja, v katerem živijo. Še več, fizično ali spolno nasilje je veliko pogosteje znotraj družin kot zunaj njih. Kljub temu je vedenje današnjih staršev pogosto pretirano skrbno. Zdi se, da smo zakorakali v novo obdobje, kjer starševstvo pomeni pretirano zaščito in skrb, česar posledice otroci čutijo kot naraščajočo tesnobo, ki se odraža v vedno večjih vedenjskih in čustvenih težavah. Mladi odrasli ne znajo in ne zmorejo nositi odgovornosti za svoja življenja.
Seveda vzorcev takega starševstva ni enostavno spremeniti. Preprosto zahtevati od staršev, da spremenijo svoje vedenje in naenkrat začnejo zaupati v varnost svojih otrok ne pomaga. Kot starši si lahko pomagamo z nekaj osnovnimi vprašanji:
- Ko smo mi odraščali, ko smo bili stari približno toliko kot so zdaj naši otroci, katera tveganja in katere odgovornosti smo prevzemali?
- Kaj so nas te izkušnje naučile?
- Koliko so nam bila ta znanja v pomoč kasneje v življenju?
- Kako bo moj otrok pridobil ista znanja?
Ta vprašanja nam pomagajo, da svoje razmišljanje preusmerimo od negativnega k pozitivnemu. Ne ukvarjamo se več toliko s tem, kaj vse gre lahko narobe, kje vse prežijo nevarnosti in na kakšne načine jih lahko preprečimo k temu, kaj dobrega in pozitivnega nudi svet in okolje za naše otroke, kaj vse lahko pridobijo in česa vse se lahko naučijo, če jim to kot starši dovolimo. Omogočimo jim priložnosti za pozitivne izkušnje in to je prednost večjega tveganja.
Taka prednost nastane takrat, ko otroci doživijo ravno toliko stresa, da ta pritegne njihovo pozornost, vendar ne toliko, da bi jih stres popolnoma prevzel. Gre za tveganje in prevzemanje odgovornosti. Ko otroke preveč zavijamo v vato, jim onemogočamo možnosti za izkušnje. Nenehno poudarjanje varnosti in nadzora nad otroci nam onemogoča biti starši. Otroke moramo spodbujati k takim izkušnjam, ki so dovolj tvegane, da omogočajo učenje iz tistih napak, ki jih take izkušnje neizogibno prinašajo. Pretirano zaščitništvo onemogoča koristi, ki jih prinaša tveganje in prevzemanje odgovornosti za razvoj otroka. Starši moramo realno oceniti tveganja, s katerimi se naši otroci srečujejo doma in zunaj doma. Prav tako moramo oceniti sposobnosti otroka, da sam reši svoje težave. Otroci razvijejo odpornost takrat, ko imajo vso potrebno podporo. Namesto, da otroke umikamo stran od nevarnosti, jim raje olajšajmo pot skoznjo.
mag. Anja Mesarič
Straus, Martha. (2009). Are You a “Permaparent”? Your Adult Child Just Moved Back Home. But is it Normal? Psychotherapy Networker. Pridobljeno s https://psychotherapynetworker.org/blog/details/687/are-you-a-permaparent.
Ungar, Michael. (2014). Bubble-Wrapping our Children. The Perils of Overprotective Parenting. Psychotherapy Networker. Pridobljeno s https://psychotherapynetworker.org/blog/details/320/bubble-wrapping-our-children.