Prispevek Dariusa Cikanaviciusa je pritegnil mojo pozornost, ker obravnava temo, s katero se kot terapevtka dnevno srečujem. V terapevtskih procesih osebe želijo poznati izvor svoje stiske. Ne vedo, preprosto povedano, zakaj jim določene stvari ne gredo od rok. Ne vedo zakaj se v odnosiuh slej ko prej vse poruši. Ne vedo zakaj ostajajo osamljene, z občutki zavrženosti.

Poskusimo se vživeti v otroka, ki doživlja zlorabo.

“Naredili so, kar so zmogli.” “Tvoji starši so!” “Ne smeš se jeziti na mamo.” “Saj oče ni tako mislil.” “Kako lahko tako govoriš o svoji družini.” “Spoštuj očeta in mamo.” Na takšen način lahko žrtvujemo otrokovo dostojanstvo. In podobno velja za odraslo osebo, ki se sooči z zlorabami iz preteklosti.

Kaj pravzaprav zlorabe so? Gre za vedenje, ki je škodljivo. Na čustveni ravni postanejo stvari zapletene, saj poskušajo zlorabljeni te izkušnje ali opravičevati ali jih narediti nepomembne. V terapevtskem procesu pogosto preteče kar nekaj časa, preden začne zlorabljena oseba čutiti čutenja, ki so povezana z zlorabo. A le ta stik je pot do okrevanja. Pot do soočenja z ranami teče preko nezavednega izmikanja resnici, ki zna biti zelo boleča, še zlasti kadar so zlorabljale osebe, ki bi naj imele otroka brezpogojno rade.

Zloraba v otroštvu je za otrokovo doživljanje nekaj tako zelo nepredstavljivega in nedoumljivega, da jo potisne v nezavedno. Skrbniki, ki zlorabljajo, ta proces samo spodbujajo, saj se v otroka ne zmorejo vživeti. V nekaterih primerih so celo prepričani, da za otroka dobro skrbijo in da je zlorabljajoče vedenje vzgojna metoda, ki bo otroku pomagala. Otrok lahko sliši razlage kot so npr.: “Saj si zaslužiš. Nisi bil priden. Sam si kriv.” Nebesedna sporočila o otrokovi krivdi za zlorabljajoče vedenje so lahko zavita v ignoriranje otroka, kaznovanje z molkom, zanemarjanje.

Otroci tega ne morejo razumeti, ponotranjajo pa škodljiva vedenja, ki postajajo stalnica in nekaj “normalnega”. Otrokova vprašanja se sčasoma razvijejo v določena prepričanja o sebi. “Zakaj me ne maraš?” v “Nisem ljubljen.” Zakaj me ne zaščitiš?” v “Nisem vreden, da bi me kdo zaščitil.” Zakaj si me prizadel?” v “Zaslužim si, da me prizadenejo.”

Vse to notranje dojemanje samega sebe otrok ponese v odraslost. Gre za nepredelan bes, bolečino, žalost, osamljenost, izdaje in strah. Včasih se vse to še poglobi zaradi določenih negativnih izkušenj in odnosov. Čutenja postanejo naravna in še bolj potisnjena v nezavedno, kar se lahko izrazi ali tako da prizadenemo druge ali sebe. Skrajna oblika samopoškodovanja je gotovo samomor. Drugi aktivno in vztrajno ranijo same sebe s tveganimi vedenji ali odnosi, kjer jih bližnji zanemarjajo ali zlorabljajo. Bolj vsakdanje so pomanjkljiva skrb zase, življenje samo za druge, slaba povezanost z ljudmi, prezrtje resničnih čustev, potreb in misli. samo-napadanje, zasvojenosti, sovraštvo do sebe, osamitev itn.

Mnogi se ne zavedajo povezanosti med okoljem, v katerem so odraščali, in med načinom razmišljanja, čutenja in življenja v odraslosti. Težko se vživljajo v druge, ker ne vedo kaj pomeni vživeti se. Še naprej opravičujejo osebe, ki so jih zlorabljale, tako da sebe sovražijo in imajo vedenjske izpade v odnosu do drugih.

Delo na sebi pomeni več zavedanja samega sebe. V načinu razmišljanja, v čustvenem svetu, vedenju in v odnosih počasi prihaja do sprememb. Naučijo se bolje ravnati s tem, kar boli. Razrešijo lahko stvari, ki so se zdele prej neznosne. Ponovno odkrivajo same sebe. Začne se srečenješ in resničnejše življenje, kjer samopoškodovanje, samožrtvovanje, agresivno vedenje postanejo nemogoča možnost izbire.

Avtor prispevka sklene svoje razmišljanje z dvema vprašanjema.

Kaj menite in kako ste do sebe ali ljubeči ali sovražni?

Kaj bi lahko storili danes, da bi izboljšali svoj položaj?

 

mag. s. Polonca Majcenovič, zakonska in družinska terapevtka