To je vprašanje, ki pesti strokovno usposobljene terapevte, kako da ne bi nekoga, ki se ne znajde pogosto ob žalujočih osebah. Slovo od najbližjih je trenutek ali tudi obdobja, ko se odpre posebna občutljivost in urejanje odnosov. Lahko se spopademo z velikim pogrešanjem in praznino zaradi izgube ljubečega odnosa, lahko z zamerami, lahko z občutki krivde, da nismo naredili tega in onega. Slovensko javnost je prav s temi temami v preteklem letu prebudila pisateljica Bronja Žakelj, ki je za delo Belo se pere na devetdeset, prejela tudi Kresnika.
V raziskavi Žalovanje po pacientovi smrti: negovalno osebje v domovih ostarelih in v domači negi so ugotavljali, kako osebe, ki so dnevno s pacientom, doživljajo njegovo smrt in do kakšne mere so pripravljeni na to izkušnjo. Pokazalo se je, da osebje žaluje podobno kot pacientova družina. Prevladovala so doživljanja »sploh nisem bil pripravljen« na smrt in boj s »sprejemanjem smrti«. Žalovanje je bilo intenzivnejše, kadar so bili med pacientom in osebjem tesnejši odnosi, kadar je nega dlje trajala in ko se je osebje počutilo čustveno nepripravljeno na smrt. Približno tretjina vprašanih izjavila, da se niso počutili pripravljeni na to, kaj naj rečejo in storijo po smrti pacienta.
Če ste kdaj imeli prijatelje, ki so izgubili nekoga, ki ga imajo radi – stari starši, starši, partnerji ali celo otroci – ste se morda spraševali o isti stvari. Bi morali reči, “Žal mi je”? Navsezadnje ni bila tvoja krivda. Kaj pa “Vse bo v redu”? Resnica v določenem smislu morda ne bo. Vedno lahko rečete: »Moje sožalje.« Toda to nekako zveni preveč formalno.
Kaj torej reči? »Žal mi je?«, ampak saj se ni zgodilo po tvoji krivdi. »Vse bo v redu!«, čeprav sploh ni nujno, da bo res vse v redu. »Moje sožalje!«, kar pa zna biti precej uradno.
Psiholog Charles Garfield, ustanovitelj organizacije Shanti project, v kateri skrbijo za potrebe zelo bolnih in umirajočih ljudi, pove, da na to vprašanje ni odgovora: »Ne obstaja prav stvar, kot je načrtovano besedilo, kakor da bi obstajala prava stvar, ki velja za vse čase in za vse kraje.« Svetuje, da se bolj posvetimo poslušanju: »Želim si, da bi ti lahko bil v pomoč, ampak … kar lahko je, da te poslušam.« Nekdo, ki ni navajen poslušati, bo hitel z govorjenjem, da bi nekako popravil položaj. Pri izgubi je takšno popravljanje nemogoče. Namesto tega smo lahko z žalujočo osebo v njeni resničnosti, da se njena ljubljena oseba ne bo več vrnila. Na poti do te sposobnosti biti z žalujočim predlaga štiri korake:
Ustavim se na pragu
Iz svojega zaposlenega življenja ne morem kar planiti v poslušanje nekoga, ki trpi. Svoj um preklopim v drugačen način, ne tisti, ki dela, rešuje in popravlja, ampak tisti, ki globoko posluša. Najbolje je, da si vzamem nekaj trenutkov časa, ko mirno zadiham in umirim misli. V knjigi Zadnji dar življenja Garfield zapiše: »Spomni se, zakaj si prišel. Nisi prišel vpeljevat nekega načrta ali odstranjevat nastalega položaja. Tega ne zmoreš.« Tukaj si, da bi pokazal ljubezen in podporo ter da bi ugotovil, kaj žalujoča oseba potrebuje.
Približam se in vzpostavim stik
Naslednji korak je začetek pogovora. Načinov je veliko, a pomembno sporočilo je: »Tukaj sem zate.« Pogovor se začne z običajnimi vprašanji, kot npr.: »Kako si? Kako ti gre danes?« Nato prisluhnem odgovoru, ki je izhodišče nadaljnjega pogovora. Morda bi žalujoči želeli govoriti o čem povsem vsakdanjem, morda pa o bolečini, ki jo doživljajo, morda bi pripovedovali o osebi, ki so jo izgubili.
Kadar v mislih odtavam, se ponovno vrnem k temi pogovora
Pozorno poslušanje je nekoliko podobno meditaciji. Meditacija nas spodbuja, da se osredotočimo na en sam dražljaj, pogosto na svoje dihanje. Kadar nas motijo razne misli, si jih sočutno priznamo, in se ponovno vrnemo nazaj. Podobno lahko odtavamo z mislimi, kadar pozorno poslušamo. »Bojim se. Kaj naj rečem? Kako dolgo bo to še trajalo?« Gre za popolnoma naraven notranji dialog. Podobno kot pri meditaciji lahko nežno ponovno posvetimo pozornost žalujoči osebi, ki jo poslušam.
Ne pozabim dihati
Če želim podpreti nekoga, ki trpi, potrebujem pogum. Beg pred nelagodjem je naravna človeška skušnjava. Vendar lahko to skušnjavo premagam, kadar sem odprt za čutenja drugega. Pri tem se ne zapletem v težave drugih. Pomembno je, da se spomnim, da sem nekdo drug. Bolečina žalujoče osebe ni naša bolečina. Kadar se začne to dogajati, uporabim počasno dihanje kot neke vrste privez. »Če ugotoviš, da si se izgubil v svojih lastnih odzivih, naredi nekaj počasnih vdihov, da se zbistriš in ponovno posvetiš pozornost osebi, ki jo poslušaš.« Pomembno je ostati prizemljen, biti v svojem telesu, pri sebi.
Morda vse te korake najbolje povzamejo Garfieldove besede: »Je ena obljuba, ki jo morajo ljudje slišati bolj kot vse druge, od tistih, ki jih ljubijo in zanje skrbijo: Odločil sem se biti s tabo. Stal bom ob tebi sredi obupa.«
To nikoli ni enostavno, ampak je nekaj največjega, kar lahko storimo drug za drugega.
Osebe, ki znajo ali znajo vsaj malo poslušati, so lahko vir zdravilne bližine. Neizžalovane izgube pa pustijo rane v srcu, ki ne dovolijo iti naprej, s čimer se pogosto soočamo na terapijah še po letih ali celo desetletjih po samem dogodku.
pripravila s pomočjo prispevka mag. s. Polonca Majcenovič
Priporočeno branje: