Slišala sem, kako deklica vpraša mamo: »Mami, zakaj se pa oni lahko družijo?« Mama ji je odgovorila: »Ne vem.« Kako težko je včasih odgovarjati na otroška vprašanja, mu v odgovoru ne podati obsojanja, grožnje, a hkrati mu povedati, kaj je prav ali narobe in kaj so odgovornosti in posledice možne izbire dejanja. Prej in upam, da kmalu spet, so otroci morda spraševali »Zakaj moram v šolo?« ali »Zakaj imajo lahko vsi sošolci telefone?«, »Zakaj se mi sošolci smejijo?«. In še mnoga vprašanja, s katerimi dajo vedeti, da opazujejo, doživljajo in vstopajo v svet.
Vprašanje deklice se navezuje na ta čas, v katerem smo trenutno, čas koronavirusa. Pa vendar že pred tem in tudi po tem bo tako, da bodo otroci raziskovali o svetu v vsesplošnem pomenu. In če je sedaj prisotnih veliko občutkov zmede, strahu, jeze, nemoči, tesnobe in tudi vsaj kakšnega trenutka veselja v dnevu, so se tudi prej dogajala vsa ta čutenja in se še bodo.
S pomočjo odraslih otroci spoznajo svoja čutenja in odzive ter spoprijemanja z njimi. Preko reagiranja odraslih se učijo reagirati v danih situacijah in odzivov na svoje notranje stanje ob dogajanju v okolju. Ob otrokovi stiski, zaskrbljenosti, strahu, tesnobi, jezi ali žalosti lahko tudi najbolj dobronamerni starši še poslabšajo otrokovo doživljanje, ko ne želijo, da bi otrok trpel in doživel tudi manj prijetna čutenja. Zgodi se, da starši predvidevajo o otrokovem doživljanju in ga želijo pred tem predvsem in samo zaščititi.
- Pustiti otroku stisko.
Cilj ni odpraviti stiske in se izogniti neprijetnostim, nevarnostim, ampak pomagati k učenju obvladovanja. Nihče ne želi videti nesrečnega otroka. Vendar ni najboljša pot, odstraniti dejavnike, ki povzročajo stisko, ampak pomoč, da se naučijo, kako se soočiti s svojimi neprijetnimi čutenji in da lahko dobro funkcionirajo tudi, ko doživijo stisko
- Občutek razumljenosti.
Pomembno je razumeti otroka, mu dovoliti, da ubesedi svojo stisko. Seveda potrjevanje njegovih doživljanj, ne pomeni vedno strinjanja. Če je otrok prestrašen pred odhodom k zdravniku, ga poslušajte, bodite sočutni, pomagajte mu razumeti, za kaj ga to skrbi in ga spodbujajte, da čuti, da se lahko sooči s svojimi strahovi. Ne ublažujte mu njegovega strahu in niti ga ne povečujte. Vaše sporočilo je: »Vem, da se bojiš in to je v redu. Tukaj sem in pomagal ti bom to rešiti.« Dati čas za stisko in nato poiskati razumsko rešitev.
- Spodbujanje odprte komunikacije.
Otroka spodbujajte, da govori o svojih občutkih, vendar ne z vprašanji, ki že ponujajo odgovor o počutju: »Ali te je strah kontrolne naloge?«. Vprašajte ga: »Mi lahko kaj več poveš o tvojem doživljanju ob kontrolni nalogi?« Prav tako spodbujajte vsa njegova vprašanja, četudi ne veste odgovorov. Ni mu potrebno reči – »Ah, ne sprašuj toliko!« Četudi v tistem trenutku ne veste, kaj bi odgovorili, mu lahko rečete, da boste premisliti o tem in mu kasneje razložili ali pa: »Kaj pa je tvoje mnenje?«
- Prisotnost.
»Nimam časa«, je tudi znan odziv starša otroku. Pomembno si je vzeti čas zase in tudi določiti skupni čas in čas za otroka in se mu takrat posvetiti. »Tu sem zdaj zate, da ti pomagam.« Seveda morda tudi otroku ne bo ustrezalo vedno, zato se je čisto dobro ali nujno, dogovoriti, kdaj ustreza vsem in se tega tudi držati.
- Biti zgled otroku in oblikovati zdrave načine soočanja s stisko.
Otroci so zelo dobri opazovalci in v veliko pomoč pri obvladovanju stiske, jim je zgled starša, odraslega, kako se spopadejo s stisko. Otroci so dojemljivi in če bodo zaznali, da se prijateljem po telefonu pritožujete, da ne morete obvladati stresa in da je vse slabo. Ni se potrebno pretvarjati, da nikoli niste v stiski, vendar naj otroci slišijo in vidijo, da s tem mirno upravljate, prenašate in se počutite dobro.
V tem času mi je prišel na misel film Življenje je lepo. Predvsem to, kako je oče svojega sina skozi igro popeljal čez kruto vojno. Sam je bil v veliki negotovosti, vedel je, kakšne nevarnosti pretijo. Vendar je poskrbel za sina in svojo stisko je premostil sam. Tukaj sem za tebe, zase bom nekako poskrbel sam, saj sem odrasel. Verjamem, da je igra, ki jo je počel zaradi sina, pomagala tudi njemu in morda še kateremu tovarišu, ki ga je vključil v igro. In to prispodobo lahko prenesemo v vsakdanjik, ko otroku dajemo zdrav zgled, kako naj se spoprime in živi svoje življenje.
Sibila Nidorfer, strokovna delavka v Programu mir – psihosocialna pomoč za otroke, mladostnike in družine.
Viri:
https://childmind.org/article/what-to-do-and-not-do-when-children-are-anxious/
https://www.psycom.net/help-kids-with-anxiety