Včasih bi pri svojem delu želela čarobno paličico. Sicer ne vem, komu bi jo dala. Staršem, da bi jo uporabili, da bi bil otrok, kakršnega želijo? Otroku, da bi ga starši razumeli in sprejeli? Družini, da bi znali skupaj živeti in rasti? Verjamem, da ima vsak od nas svojo čudežno paličico, da predvsem premika in spreminja sebe in s tem deluje v svoji družini. In ko vsi družinski člani zase sprožijo čarobno paličico, se v družini lahko zgodijo spremembe, predvsem tiste dobre, ko starši sprejmejo najprej sebe, partnerja in nato še otroke, ki so dar z vsakršnim svojim vedenjem, da lahko družina in posameznik raste in se spreminja. Včasih je potrebnih tudi več »zamahov paličice«.
V nadaljevanju bom na kratko, bolj teoretično, predstavila vlogo izražanja problematičnega vedenje otroka v družini.
Družina daje prostor, kjer se odigravajo najpomembnejše zgodbe življenja. Je kraj, ki je zaznamovan z najsilovitejšimi doživetji, ki se vtisnejo vsem članom družine. Prav v družini se otrok uči osnovnih oblik obnašanja, prvič začuti globino intimnosti, pripadnosti ali nepripadnosti, ljubljenosti, hotenosti ali odvečnosti in zavrženosti. Vsaka družina ima različne, unikatne zgodbe in otrok je najbolj ranljiv član družine. Rodi se v vzdušje družine, vzorcev odnosov in počasi se razvija v odvisnost od teh odnosov in hkrati oblikuje svojo osebnost.
Po starem judovskem obredu so ob praznovanju spravnega dne izbrali in nato nagnali kozla, na katerega so prenesli vse grehe. V razširjenem pomenu je tak grešni kozel tisti posameznik, ki mu naložijo odgovornost za konflikte in težave v skupnosti.
O družini največ pove otrok, od katerega se največ pričakuje ali ima največ težav, ki nekako izstopa. V njem so izraženi vsi problematični odnosi družine. Tudi odnosi staršev z njihovimi starši in predvsem odnos, ki je povezal starše v zakon in vse nerazrešene in neodkrite vsebine njunega odnosa. Problematičen otrok se na poseben način vključi v zakon, tako da je izrazito odziven na čustvene procese med zakoncema. Vedno zna vstopiti v zakonski odnos, da odvrne pozornost od vznemirljivih vsebin odnosa nase. Lahko na pozitiven način, s hvaležnostjo, pridnostjo, marljivostjo ali z negativnim vedenjem, prepirljivostjo in izzivanjem. Po morebitnem odhodu tega otroka lahko njegovo vlogo prevzame nekdo drug.
Družinska vloga otroka je lahko močnejša od tega, kar si on želi, kaj v resnici doživlja in kaj v resnici je. Dinamika se odvija na nezavedni ravni in jo vodijo notranje potrebe družine, kar presega potrebe posameznika, saj izraža stisko celotnega družinskega sistema. S svojo stisko sporoča, da zaradi zapletov v družini ne najde svojega mesta. Posamezniki lahko dobijo vlogo družinskega maščevalca, heroja, klovna ali žrtve. Te vloge nevede odigravajo v vsakdanjem življenju in so izražene travme družine. V vsaki družini dobi in prevzame vsaka oseba različne vloge, kar je normalno, a konflikt nastane, ko posameznika vloga več ne zadovoljuje, ampak obremenjuje, kar se lahko izrazi v problematičnem vedenju.
Starši imajo v družini pomembno vlogo in tudi najbolj odgovorno nalogo pri potrebnih spremembah v razreševanju problematičnih vedenj v družini. Želja, da bi otrok bil popoln in srečen, postane lahko največji izziv, saj starši postavijo srečo svojih otrok zelo visoko na svoj seznam, pogosto pred sebe in pred partnerski odnos. Zato se težko soočijo z otrokovo žalostjo, bolečino, agresijo, njegovim, na videz, problematičnim vedenjem. Vendar čim bolj lahko starši sprejmejo otrokovo občutke, ki jih izrazi tudi v manj primernem vedenju, tem bolj se otrok lahko razvije kot zdrava osebnost. Otrok se počuti sprejetega, ko so starši pozitivno usmerjeni nanj, ko se lahko sprosti in se počuti varnega s tem, kaj doživlja in izraža. Pot do pravega sočutja in sposobnosti sprejemanja otroka je najprej razviti sočutje vsakega izmed staršev do samega sebe, imeti vpogled v svoje notranje konflikte in enaka pot sočutja do partnerja.
Družina naj ne išče »grešnega kozla« kot krivca za vse. Čisto vsak odziv otroka in tudi posameznika v družini je lahko odraz nečesa globljega. Imeti pogum in moč, je pogledati s sočutjem te odzive in si vsak s svojo vlogo prizadevati k pozitivnim spremembam. Predvsem kot starš biti pripravljen ob otroku pogledati še sebe, svoje odnose in doživljanja.
Sibila Nidorfer, strokovna delavka v Programu mir – psihosocialna pomoč za otroke, mladostnike in družine.
Prispevek sem oblikovala iz:
Nidorfer, Sibila. 2016. Značilnosti doživljanja staršev v procesu sprejemanja otrok s posebnimi potrebami. Magistrsko delo. Teološka fakulteta v Ljubljani.
V tem delu so bili zajeti viri:
- Gostečnik, Christian. 1999. Srečal sem svojo družino. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center.
- Čačinovič-Vogrinčič, Gabi. 1998. Psihologija družine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
- Juul, Jesper. 2010. Družine s kronično bolnimi otroki. Ljubljana: Inštitut za sodobno družino Manami.
- Kompan Erzar, Lia Katarina. 2003. Skrita moč družine. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.
