Nazaj oziroma ponovno naprej v šolo

Vsak s svojo zgodbo vstopa ponovno v september. Je tudi čas konca počitnic in začetka šole. Za nekatere to pomeni veselje, ponovno snidenje s sošolci, prijatelji, nabiranje znanja. Za druge bo leto prehoda, na novo v srednjo šolo ali fakulteto, nova pričakovanja in izzivi. Nekaterim pa vse to lahko pomeni tesnobo, ko se bo treba učiti ali tudi spet vstopiti v razred. Podobna čutenja lahko veljajo tako za otroke kot starše. Staršem je v veselje, da bodo otroci spet vključeni v šolo, da jih ne bo treba cele dneve animirati in da bo ponovno vzpostavljena rutina dneva. Nekateri pa čutijo skrb in tesnobo, kako bodo spet speljali to šolsko leto.

V preteklih dnevih sem se ob eni deklici spominjala, kakšna je bila moja prva šolska torba in ob tem seveda tudi vseh zgodb povezanih s šolskim časom. Ja, je danes drugače, zagotovo. Razmišljam, da od nekdaj nekateri niso najraje hodili v šolo in niso imeli najboljših ocen. Sprašujem se, če se takrat nismo toliko spraševali o vsem tem doživljanju niti kot otroci in niti učitelji niso dali temu toliko poudarka, vsaj v svojem spominu ne. Tudi ocene so včasih bile krivično dobljene. Redkokateri od staršev je nasprotoval. Prav tako so bili vrstniški pretepi skoraj normalni. Ne želim pisati o sojenju, kaj je prav, kaj narobe in kdaj je bilo boljše. Zagotovo so danes časi, ko se o marsičem lahko spregovori, čuti in občuti in spreminja v dobro vseh.

Čas počitnic načeloma velja za brezskrben čas. Otroci lahko gredo kasneje spat, pogledajo kak film zvečer ali so do teme zunaj in zjutraj jih ni treba pravi čas zbuditi. Kakor da pozabijo, da je šola sploh kdaj obstajala.  Za odrasle je podobno doživljanje v času dopusta in vrnitev v službo lahko pomeni »stiskanje v trebuhu« oziroma tesnobo in skrbi. Morda se spomnite na ta občutek, če bo otroku težko ponovno začeti šolo. Vprašajte se kaj bi takrat potrebovali, kaj bi vam pomagalo? Morda to, da lahko nekomu poveste svoje občutke in vam ta oseba pokaže sočutje, vam verjame, morda le objem. In to ponudite svojemu otroku.

In kakšna je še vloga starša?

Poskrbeti za rutino.

Z brezskrbnih počitnic nazaj v pravočasno vstajanje. In pred tem pravi čas v posteljo in pred tem tuširanje in predvsem večerno umirjanje. Morda zvečer brez televizije, telefona v zameno za družinski pogovor ali branje knjige.

Prosti čas.

Čas, ko ni treba misliti in delati za šolo. Naj bo to tudi vsak dan, vsaj kakšna ura. Tudi za starše je dobro, da v dnevu odmislijo službene obveznosti in se sprostijo. Seveda odvisno kakšen je način sprostitve. Otroci radi rečejo, da je to čas na telefonu, igricah. Lahko kot starši daste spodbudo še za druge sprostitve? Družabne igre, pogovor, sprehod. Tempo življenja včasih temu med tednom nasprotuje. Morda naredite družinski urnik in vanj vključite še zdravo sprostitev.

Skrb za domače naloge.

Otroci potrebujejo različno spremljanje, nekateri so takoj samostojni, drugi potrebujejo pomoč. A domače naloge, so njihove naloge. Kot starši ga ob tem spremljajte, naučite ga dnevne rutine, da ob določeni uri pregleda kaj je delal v šoli in kaj ima za naslednji dan ter da naredi domače naloge.  Naredi jih naj sam, morda le ob vas, če je potrebno. Ja, morda bodo kdaj narobe narejene. Vendar se bo naučil.

Prepoznavanje lastne tesnobe.

Starši za svojega otroka želijo najboljše, da bi bil srečen, zdrav, uspešen, se znal vključiti v družbo, imel prijatelje… Vendar to lahko kdaj pomeni pritisk za otroka. Če ne izpolni vseh pričakovanj, to pomeni, da so starši nezadovoljni, nesrečni in otrok ni zadovoljil njihovih potreb, torej ni dovolj dober. Dovoliti, da otroku kdaj v čem ne uspe ali mu ne uspe takoj ali ne čisto po pričakovanjih staršev in še vedno boste zanj in ob njem.

Zanimanje za doživljanje v šoli.

Vprašajte svojega otroka »Povej mi tri dogodke, ki so bili danes za te v šoli dobri?« in »Povej mi tri dogodke, ki ti niso bili všeč?«. Vprašanja so dovolj odprta, da otrok lahko pripoveduje in ni namigovanja na »je bilo v šoli vse v redu?«, ko otrok ponavadi odgovori z »ja«, da so starši zadovoljni in ni treba vrtati in spraševati naprej. Prav tako otrok dobi izkušnjo, da mu je v enem dnevu lahko nekaj všeč, se počuti dobro in tudi da so stvari, ki mu ne ugajajo in je tudi žalost, jeza, strah.

Naj bo vstop v september zgodba hvaležnosti za vse kar ponuja ta čas, tudi z vstopanjem v šolo, ki pomeni nova znanja, izkušnje, izzive in doživetja za vse vključene.

Sibila Nidorfer, strokovna delavka v Programu mir – psihosocialna pomoč za otroke, mladostnike in družine.

Vir: Back to School Dos and Don’ts

Call Now Button