Osamljenost v zakonu

Osamljenost v zakonu: Zakaj se pojavi in kaj pomaga?

Avtorica: Sara Bürmen

Kaj pomeni, da zakonca živita eden mimo drugega? Da sta, bolj kot življenjska sopotnika, le še sostanovalca, ki si delita stroške in se občasno videvata na hodniku? Kje se je izgubila povezanost? Kam je odšla ljubezen? Osamljenost znotraj odnosa zareže kot nož in pomeni čustveno sestradanost. Zakaj pride do tega in kaj se v resnici dogaja? Vsak odnos ima svoje preizkušnje in v vsakem odnosu se občasno lahko počutimo osamljeno, prizadeto, necenjeno in nerazumljeno. Prepiri, spremembe v odnosu, starševski in drugi izzivi- vsakdo se lahko kdaj počuti samo in brez partnerske podpore.  Vendar zdrava zveza temelji na spoštovanju, želji po ponovnem povezovanju ter razumevanju drug drugega. Kadar osamljenost traja mesece, leta ali celo desetletja, je težava globlja in zapletenejša.

Do občutkov osamljenosti lahko pride iz več razlogov: par je odtujen zaradi nerazrešenih prepirov, zamer in starih ran, kot so: nezvestoba, težave z odvisnostjo, potlačena razlikovanja v pogledu na pomembne življenjske odločitve, npr. nekdo je želel poroko, drugi ne, eden od njiju se je čutil prisiljenega v odločitev za otroke itd. V kolikor se tem težavam nista posvečala sproti, jih predelovala, se pogovorila in si priznala čustva, ki ju ob tem pestijo, se lahko med možem in ženo prikrade čustvena odtujenost. Ta nemalokrat vodi tudi v odsotnost vseh drugih vrst intime – spolne, duhovne itd.

Včasih pari pripovedujejo, da drug za drugega nimajo časa, da so zasuti z obveznostmi. Pojavljajo pa se vprašanja: “Kako to? Zakaj sta dovolila, da je prišlo do tega?” Velikokrat se za natrpanim urnikom namreč skriva strah pred bližino, ki se je nekje izgubila, saj se je medsebojna vez zrahljala. Kjer je osamljenost, je ranjenost. Četudi eden od zakoncev trdi, da se je tako preprosto navadil živeti, je za tem zgodba, ki ga je vodila v izbiro takšnega življenja.

Kje se je posameznik, ki se je sprijaznil s takšnim odnosom, naučil, da je razmerje le kljukanje obveznosti, skrb za otroke in prevažanje od opravkov do opravkov, ne pa tudi deljenje veselja, skrbi, sanj in razmišljanj? Vdanost v takšno življenje onemogoča polnost odnosa. Takšen par zelo trpi in v resnici že zdavnaj ni več par – sta zgolj posameznika, vsak na svojem koncu in s svojo bolečino. Morda pa vsaj eden od njiju ne čuti prav ničesar več. Bolečina je tako kompleksna in stara, da se je preoblikovala v otopelost in malodušje.

Osamljenost je lahko tudi znak, da se je par vdal, vendar ni poguma, da bi razmerje razreševal ali pa ga zaključil. Včasih imajo zakonci občutek, da je osamljenost vse, kar lahko dobijo v zakonu. To je nemalokrat dediščina otroštva, v katerem tudi njihovi starši niso bili čustveno povezani. Kaj storiti? V kolikor je med partnerjema vsaj še iskra upanja, so pogovor in dejavnosti, ki ponovno povezujejo, najboljša rešitev. Včasih je pričetek razreševanja težav lahko nekaj preprostega – skupna večerja, sprehod, iskreno gledanje v oči po dolgem času ipd. Vendar pa se je za to potrebno odločiti in vložiti nekaj truda, časa in energije.

Pomaga tudi zakonska terapija, vendar je najbolj uspešna takrat, ko se oba partnerja zavežeta, da bosta raziskovala svoj odnos in si dala priložnost. Kaj pa v primeru, ko je nekdo osamljen, zakonec pa ne želi na terapijo? Takrat osebo povabimo, da pride sama. 

Za osamljenostjo v zakonu se namreč skrivajo tudi vzorci iz otroštva, občutki manjvrednosti, povezani z nizko samopodobo. Na individualni terapiji lahko oseba dobi vpogled v to, zakaj je sploh pristala v takšnem zakonu, kje je njena vloga in kaj lahko stori. Osamljenost je zastrupljajoča, nihče pa si ne zasluži živeti v odnosu, kjer ni podpore in skupnih poti. Ozdravita jo lahko le iskrenost in ranljivost do sebe in drug do drugega.

Viri:

Avtorica: Sara , povzeto po:

5 Ways to Overcome Loneliness in a Relationship

6 Devastating Causes Of Loneliness In Marriage And Ways To Deal With It

Are You Lonely In Marriage?

Call Now Button