Podpora otrokom in mladostnikom v času stiske

V tem času so morda otroci in mladostniki bolj varni, vsaj kar se tiče zdravstvenega stališča. Seveda ni nujno, da so izvzeti, predvsem otroci, ki že imajo kakšna akutna zdravstvena stanja. Življenje se je spremenilo tudi njim. Ne hodijo v šolo, šolajo se na daljavo, prilagoditi so se morali danim razmeram, niso z vrstniki, ni več toliko druženja, veliko več so doma, s starši, z brati, s sestrami. Starši, družine so se znašle v novem položaju, neznanem in tudi v negotovem. Otroci še morda v tem trenutku ne vedo, kaj se dogaja, vendar doživljajo to stisko na svoj način in jo tako tudi izražajo. Veliko je odvisno od družine, okolja, v katerem so trenutno in seveda od položaja, v katerem so trenutno njegovi najbližji in kako se na to odzivajo.

Odzivi otrok so tako odvisni od mnogih dejavnikov: od narave dogodka, od njihove starosti, osebnostnih lastnosti, preteklih izkušenj in soočanj, razumevanja dogodka in od podpore, ki so je deležni. Večina otrok in mladostnikov se na travmatski dogodek odzove z normalnimi odzivi na nenormalni dogodek. Pri nekaterih pa sta občutljivost in tveganje za stisko večja in trajnejša.

Dejavniki ranljivosti so:

  • Neposredna izpostavljenost dogodku (otrok zboli ali zboli nekdo od njegovih družinskih članov).
  • Soočanje z izgubo.
  • Doživljanje kroničnega stresa (spremembe v družinskem okolju).
  • Izkušnja izpostavljenosti travmatskim dogodkom v preteklosti.
  • Motnje duševnega zdravja v družini in s tem povezane težave.
  • Pomanjkanje ustrezne podpore v družini ali skrbnikih.

Primeri odzivov otrok (odzivi se ne nanašajo neposredno na koronavirus, ampak na travmatičen dogodek na splošno, kar je na nek način tudi trenutno stanje):

  • Nenehna zaskrbljenost za njihovo varnost in varnost članov družine, vrstnikov. Bojijo se teme, strah jih je, da bi zboleli in umrli.
  • Pogoste so motnje spanja in nočne more.
  • Pojavi se lahko regresija v vedenju (močenje postelje, težave s spanjem …).
  • Pri mlajših otrocih lahko opazimo ponavljanje travmatskih elementov pri igri.
  • Pojavi se občutek krivde. Zaradi tega moramo biti še posebej pozorni, kako otroku pojasnimo trenutno stanje, dogajanje in tudi smrt.
  • Umik vase in iskanje samote.
  • Postanejo depresivni.
  • Mogoče je, da jih je sram.
  • Med pogostimi odzivi je tudi vedenje, ko želi otrok bolj pritegniti pozornost (konflikti, zavračanje učenja, sodelovanja …).
  • So bolj nemirni, bolj razdražljivi, se upirajo, se odzovejo z nenavadno ali nepremišljenim agresivnim vedenjem.
  • So jezni.
  • Imajo težave z zbranostjo in nemirnostjo.
  • Pojavijo se lahko negativne misli o prihodnosti.
  • Bojijo se razkriti svojo ranljivost, občutljivost in stisko.
  • Zaradi travmatske izkušnje se lahko bolj ali manj radikalno spremeni njihov pogled na svet, njihovo razmišljanje o njem, zdi se jim bolj nevaren.

Priporočila za podporo otroku:

  • Preprosto, neposredno in konkretno, primerno njegovi starosti, mu pojasnite dogajanje. Še posebno pri mlajših otrocih ne uporabljajte prispodob in simbolnega jezika.
  • Zagotovite svojo večjo prisotnost, skrb in bližino. Pozorni bodite, da ne boste pri tem preveč zaščitniški, preveč v skrbeh, ker boste tako otroku vzbudili občutek, da sam ni varen.
  • Pomagajte mu izraziti njegovo doživljanje in skrbi. Pomembno je, da ima možnost, da v varnem in zaupnem odnosu lahko izrazi svoje skrbi in občutke. Ponudite mu tudi podporo z informacijami o dogodku oziroma njegovih skrbeh.
  • Pomagajte mu z zagotavljanjem stalnosti, doslednosti, predvidljivosti v vsakdanjem življenju. Ohranjajte rutino v dnevu, kolikor je to možno ali pomagajte ustvariti novo v tem času in okolju. Dan naj vključuje šolo, učenje, kot tudi igro in sprostitev.
  • Pozorni bodite, če se o dogajanju pogovarjate pred otrokom in kako. Omejite mu dostop do informacij v različnih medijih.
  • Otroku bodite vzor s svojim odzivom. Povejte, kako se počutite, da ste žalostni ali vas je strah, a si znate ob tem pomagati.
  • Sprejmite manj zrelo vedenje otroka in se odzovite nanj z razumevanjem in strpnostjo. Vedite, da so to normalni odzivi, ki bodo postopoma izzveneli.
  • Mlajšim otrokom lahko pomagate izraziti stisko, skrbi in čustva prek igre. Vključite se v njegovo igro. Zagotovite mu, da je varno izraziti strah, jezo, žalost … Pomagajte mu, da zgodbi najde pozitiven konec.
  • Mladostnika spodbudite in mu pomagajte, da spregovori o svojem razmišljanju, doživljanju, čustvih in skrbeh. Bodite zgled in izrazite to tudi sami. Spodbujajte ga, da se pozitivno poveže z vrstniki, sodeluje, jim nudi ali sprejme pomoč bodisi  s šolo ali z doživljanjem.

Predvsem pa poskrbimo zase, za svojo varnost, zdravje, dobro počutje in nato to prenesimo na svoje bližnje in predvsem otroke in mladostnike.

Pokličete lahko tudi v Družinski center mir. Pokličejo lahko tudi otroci in mladostniki: 070 597 899.

Sibila Nidorfer, strokovna delavka v Programu mir – psihosocialna pomoč za otroke, mladostnike in družine.

Prispevek je povzet po: Lavrič A. in Štirn M. 2016. Psihosocialna pomoč po nesrečah in drugih kriznih dogodkih. Priročnik za vsakdanjo rabo. Uprava RS za zaščito in reševanje.

Call Now Button