Pogoste zmote o travmi

O travmi obstaja precej napačnih prepričanj, med njimi tudi naslednja:

Vsi neprijetni dogodki so travma

Oznako travma v vsakdanjem pogovoru včasih uporabljamo preveč posplošeno. To pomeni, da pod travmo prištevamo širok spekter neprijetnih dogodkov. Menimo, da so travma vsi psihični pretresi, razočaranja v življenju, strahovi in drugi izzivi. Nekateri ljudje denimo pripovedujejo, da so ob tem, ko so ves dan čakali na letališču in je bil njihov let odpovedan, doživljali pravo travmo. Četudi takšne nevšečnosti lahko negativno vplivajo na naše počutje ter fizično in  psihično zdravje, pa vsaka neprijetna situacija še zdaleč ni resnična travma.

Kaj zares spada pod travmo? 

Travma označuje intenzivno, stresno situacijo, oziroma dogajanje, med katerim oseba zaznava resno ogroženost zdravja, telesne varnosti ali celo preživetja. Pri tem je največkrat v nevarnosti njeno lastno življenje, lahko pa tudi življenje drugih ljudi. Ne gre le za neudobje ali strah, ki je obvladljiv in se kmalu poleže, npr. trema pred nastopom, ampak za močen, vse prežemajoč strah pred hudimi poškodbami in smrtjo. Travma je lahko enkratna, npr. prometna nesreča, zloraba, oborožen napad na ulici, naravna nesreča, ali pa ponavljajoča, kot je denimo dolgotrajno nasilje, dolgoletne zlorabe, vojna, revščina itd. Travma poseže v posameznikov vsakdan, zamaje njegov duševni mir in lahko pusti dolgotrajne posledice.

Čakanje na letališču je lahko stresno, nikakor pa ni travma. V kolikor pa bi bili priča temu, da tam nekoga ustrelijo, bi se to v resnici prelevilo v resnejši, travmatični dogodek. Travma zaznamuje življenja ljudi in jih pogosto obrne povsem na glavo. Včasih vodi tudi v dolgotrajnejše posledice, kot je posttravmatska stresna motnja (PTSD). Pri njej se oseba sooča z intenzivnimi čustvenimi ter telesnimi reakcijami ob spominu na travmo, denimo nočnimi morami, poslabšanjem duševnega in fizičnega zdravja itd.

Travma te definira za vedno, nič se ne da storiti

Žrtve travmatičnih dogodkov se velikokrat bojijo, da nikoli več ne bodo sproščene, zadovoljne, umirjene in da jih bo travma držala v večnem primežu groze in zamrznjenosti. To je še posebej pogosto v primeru PTSD. Vendar pa je ozdravljenje, ki je navadno postopno ter kompleksno, mogoče. Ena ob oblik pomoči je individualna psihoterapija. V prvi vrsti je najbolj pomembno, da travmatizirana oseba najde strokovnjaka, ob katerem se bo počutila varno, slišano in spoštovano.

Travmatizirane osebe pogosto obupajo, če v terapevtskem procesu dolgo ne zaznajo napredka. Za to pa je možnih več razlogov: morda vrsta terapije ni primerna za to osebo in bi ji kakšen drug terapevtski model bolj pomagal, klient in terapevt se ne ujameta, pri čemer bi travmatiziranemu bolj pomagal nekdo drug, včasih pa gre za to, da oseba niti ne poskusi s terapijo, saj je prepričana, da ji ne bo pomagala, ima predsodke, odpor do terapije ipd. S tem si nehote zapira priložnost, da bi poskusila s pristopom, ki bi ji morda pomagal na poti predelave bolečih spominov.

Že navzven se vidi, kdo je travmatiziran

Včasih ljudje mislimo, da se že navzven vidi, kdo je preživel nekaj travmatičnega. Menimo, da se bo to nekako poznalo- v zunanjem videzu, načinu oblačenja, ali pa vsaj v življenjskem slogu ter vedenju. Travmatiziranega si predstavljamo kot že navzven nemočnega, morda celo neurejenega, zmedenega itd. Vsak ima svojo predstavo, kako naj bi bil videti nekdo, ki je travmatiziran. 

Četudi je mnogo travmatiziranih ljudi zares drugačnih- so bolj zaprti vase, se izogibajo odnosom, lahko delujejo odsotno, pa to ni pravilo. V resnici bi bili zelo presenečeni. Med ljudmi, ki so navzven zadovoljni, nasmejani, družabni, urejeni, ki so karierno uspešni, imajo družine, so tudi tisti, ki so doživeli travmo in še vedno živijo z njo. Ljudje smo mojstri prekrivanja svojih občutij, doživetij, navzven ne kažemo svojih bolečin, navznoter pa so rane, ki jih površno oko ne more zaznati.

Travmatizirani smo le, če se nekaj zgodi neposredno nam

Še en pogost predsodek. V resnici smo lahko travmatizirani tudi, če zgolj opazujemo, smo priče travmatičnemu dogodku. Otrok, ki gleda nasilje med staršema, nekdo ki je priča umoru ali hudim telesnim poškodbam, na ulici ali pa doma, v družinskem krogu, je prav tako doživel pravo travmo. Njegovi možgani in telo so bili ob opazovanju tovrstnih grozot namreč povsem zamrznjeni in preplavljeni s stresnimi hormoni. V takšnih incidentih je ogroženo človeško zdravje ter življenje, četudi ne njegovo lastno. Še en primer je naravna nesreča- npr. požar ali poplava, ki poškoduje ali povsem uniči hišo naših sosedov. Tudi to nas lahko zaznamuje in spada pod travmatične dogodke. Morda sprva mislimo, da se ”nimamo za kaj pritoževati”, da smo lahko srečni, da se ni zgodilo nam, čez čas pa nas preseneti čudno počutje, morda slabše spimo itd. Vse to je lahko posledica travme.

Travma je torej še precej nerazumljen pojav, preživeli pa se pogosto počutijo osamljeno, neslišano in nemočno. Informiranje o travmi in pomoč vsem, ki so preživeli, takšno ali drugačno, travmatsko izkustvo, nikakor ne s pomilovanjem, temveč s spoštljivostjo in dostojanstvenostjo, pa je svetla luč na poti okrevanja.

Avtorica: Sara Bürmen

Prirejeno po:

https://www.youtube.com/watch?v=Cn_ccZn2cQ0

https://www.psychologytoday.com/us/blog/parallel-process/201806/five-common-false-beliefs-about-trauma

Call Now Button