Svetovni dan preprečevanja samomora

Svetovni dan preprečevanja samomora obeležujemo 10. septembra. Statistični podatki kažejo, da vsako leto po svetu zaradi samomora umre več kot 800 000 ljudi. Vsakih 40 sekund se zgodi en samomor. V stopnji umrljivosti zaradi samomora se Slovenija uvršča med bolj ogrožene države. Leta 2019 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 394 oseb, od tega 207 moških in 87 žensk. Kljub vsemu podatki kažejo, da se je stopnja umrljivosti zaradi samomora znižala za več kot 30 % v zadnjih dveh desetletjih. 

Samomorilno vedenje je večstranska in zelo kompleksna težava, ki nima samo enega vzroka. Oblikuje se zaradi medsebojnega vplivanja dejavnikov tveganja v kombinaciji s pomanjkanjem varovalnih dejavnikov. Med dejavnike, ki lahko povečajo tveganje za samomor, sodijo:

  • duševne motnje (npr. depresija, bipolarna motnja, shizofrenija, anksiozne motnje in osebnostne motnje),
  • zloraba alkohola in prepovedanih substanc, 
  • somatske bolezni (npr. diagnoza resnega zdravstvena stanja), 
  • zgodnje negativne življenjske izkušnja (npr. zlorabe ali travme v zgodnjem otroštvu, priča zlorabi, zgodovina samomorov v družini),
  • druge socialne izgube (npr. izguba pomembnega odnosa, izguba službe),
  • socialna izolacija,
  • osebne lastnosti (npr. impulzivnost, brezupnost).

Za varovalne dejavnike je značilno to, da pri posamezniku zmanjšujejo verjetnost poskusa samomora ali razmišljanja o samomoru. Primeri varovalnih dejavnikov so: sposobnost reševanja težav, sposobnost iskanja pomoči, pozitivna samopodoba in družbena podpora. 

Pri samomorilnem vedenju je treba razumeti, da je v ozadju globoka notranja stiska, ki je posameznik sam ne zmore zregulirati. Občutja nemoči prevladajo in na koncu predora ta posameznik ne vidi več svetlobe. Nekateri o svoji notranji stiski ne govorijo in je ne izrazijo na glas. Stiska pa kljub vsemu ostaja. V teh primerih je težje zaznati nagnjenost k samomorilnosti in tudi preprečiti to dejanje. Kadar posameznik spregovori o svojih samomorilnih mislih, je vsak govor o tem, treba jemati resno in prisluhniti. Pogovor je tukaj ključnega pomena. Drugi korak je odločitev posameznika s samomorilnim vedenjem, da si bo poiskal pomoč. Ta pomoč lahko obsega SOS telefone v duševni stiski, obisk osebnega zdravnika ali psihiatra, udeležba delavnic, svetovalnic in/ali vključitev v terapevtski proces. V terapevtski obravnavi posameznik s samomorilnim vedenjem dobi prostor, da spregovori o svoji notranji stiski, se z njo sooči, v varnem in podpornem okolju. Bistvenega pomena je, da razišče in razvije varovalne dejavnike in vire moči, ki mu bodo v pomoč pri soočanju s stresnimi situacijami. S tem, ko se posameznik opolnomoči in ponovno najde notranjo moč, naredi tudi korak naprej v življenju.  

V prizadevanju, da bi se trend zmanjševanja glede stopnje umrljivosti zaradi samomorov nadaljeval sem prispevek pripravila Katja Maksić, zakonska in družinska terapevtka.

Vir: Nacionalni inštitut za javno zdravje 

Za informacije o terapevtskem procesu se lahko obrnete na nas in pokličete ali pišete na elektronski naslov

SOS v primeru duševne stiske in samomorilnih misli: 

  • osebni zdravnik ali psihiater,
  • center za obveščanje 112,
  • TOM – telefon za otroke in mladostnike 116 111,
  • zaupni telefon Samarijan 116 123,
  • klic v duševni stiski 01 520 99 00.

Tagged on:
Call Now Button