Ukradeno otroštvo

Odraščanje ob starših z duševno motnjo

Avtorica: Sara Bürmen

Duševne motnje so raznolike in jih je veliko. Rdeča nit večine izmed njih pa je, da se bolna oseba sooča s prevladujoče slabim, včasih tudi zelo spreminjajočim, razpoloženjem. Prav tako ima težave pri izražanju čustev, lahko tudi z dojemanjem realnosti, denimo v primeru prisluhov, prividov ter paranoičnih prepričanj, z vsakodnevnim funkcioniranjem, kot je skrb zase, z oteženimi medosebnimi odnosi ter slabo samopodobo. Duševne motnje so velik izziv. Ne le za posameznika, temveč tudi za njegovo družino. Kakšno pa je življenje otrok, ki odraščajo ob starših z duševno motnjo?

Takšno otroštvo je v le redkih trenutkih sproščeno in igrivo. Nemalokrat ga zaznamujeta nihanje razpoloženja bolnega in nenehen strah otroka, kaj se bo zgodilo s starši. Lahko bi rekli, da so ti otroci stalno na preži. Med odraščanjem postanejo pravi strokovnjaki v prepoznavanju duševnega stanja, v kakršnem se je trenutno znašel eden ali celo oba starša. Prav tako ni redko, da skrbijo za očeta ali mamo. To lahko počnejo na različne načine, saj je skrb lahko čustvena ali bolj praktične, opravilne narave. Pri tem poskušajo starše razvedriti, pomiriti, potolažiti, prinašajo zdravila, ali pa pazijo, da ne vznemirijo.

Raziskave so pokazale, da je za otroke še posebej škodljivo, če se o bolezni doma ne govori in ta ostaja tabu. Včasih mama ali oče grozi s samomorom, otroke pa je ob tem izjemno strah. V takšnem, težkem vzdušju nosijo ti otroci ogromno breme. Nemalokrat imajo občutek, da je to, ali bo oče ali mama končal življenje, odvisno od njih samih. Takšno izkrivljeno dojemanje realnosti je za občutljivo, razvijajočo otroško osebnost izjemno škodljivo. Otroci se pozneje, ko si ustvarijo svoje življenje in družino, nemalokrat počutijo krive, saj svoj odhod od doma doživljajo kot izdajo staršev. Poročajo tudi o tem, da so se od nekdaj počutili drugačne od ”normalnih” otrok. Pogosto so zaskrbljeni, da bodo tudi sami podedovali duševno bolezen staršev, kar se v nekaterih primerih nato tudi zares zgodi.

Čutenja teh otrok so težka in nemalokrat vodijo v nizko samopodobo, dvome v lastne sposobnosti, večno zvestobo bolnemu odraslemu, zaradi česar imajo lahko težave z ustvarjanjem svobodne življenjske poti. V svojih zgodbah pripovedujejo tudi, da je njihovo otroštvo zaznamovala zmeda. Starši z duševno motnjo so včasih pozorni, ljubeči, nato pa se spremenijo v hladne, čustveno odsotne, ali celo grobe in zlorabljajoče. Mnogi ljudje opisujejo, da so sicer vsaj občasno začutili, da so jih imeli starši radi. Duševna bolezen pa je drastično zaznamovala njihovo družino in jih na nek način oropala starševske stabilnosti in varnosti.

Otrok potrebuje starše, ki mu ne bodo izkazovali le ljubezni in sprejetosti, temveč tudi zdrave meje. Ker imajo duševni bolniki težave s prepoznavo in kontrolo svojih čustev, posledično s samopodobo ter odnosi, so nemalokrat tudi sami podobni nedoraslim, nemočnim otrokom. V tem primeru lahko pride do t.i. postaršenja, ko otrok prevzame vlogo staršev in skrbi za bolnega očeta ali mamo, skrbi za domača opravila, ga posluša, mu priskoči na pomoč itd. Ob tem močno trpi otrokov razvoj, družinske vloge so postavljene na glavo. Brezskrbno otroštvo je le iluzija. Posledica je, da se otroci staršev z duševno motnjo nemalokrat soočajo z depresijo in pomanjkanjem izpolnjujočih medosebnih odnosov. Ko ti otroci odrastejo, se, tudi v terapevtskem procesu, soočajo z žalovanjem za izgubljenim otroštvom. Pogosto se izkaže tudi, da v resnici ne vedo kdo so in kakšne so njihove lastne potrebe ter interesi, saj so se večino otroštva ukvarjali le z bolnimi starši oz. jih je to zelo zaznamovalo.

Na terapiji pride takšna oseba v stik s čustvi, ki jih je med odraščanjem nemalokrat pokopala ter prične prepoznavati, kako jo je takšna mladost zaznamovala. Kljub dejstvu, da je takšno otroštvo velikokrat kaotično in je otrok ves čas napet, kar je izjemno škodljivo tudi za njegovo psihično in fizično zdravje, pa obstaja nekaj varovalnih dejavnikov spoprijemanja, ki vsaj nekoliko olajšajo tovrstno stisko.

Raziskave namreč kažejo, da je življenje z duševno bolnimi starši nekoliko lažje v primerih ko: se bolni starši aktivno in pravočasno zdravijo, ko se v družini o duševni bolezni odkrito pogovarjajo, kadar za bolne starše skrbijo drugi odrasli, mož ali žena ali sorodniki, ter se skrb vsaj nekoliko porazdeli, v primeru, ko družine dobijo dobro podporo od medicinskega osebja, psihiatrov ipd. in se celotna družina čuti razumljeno in pa, kadar se družinski člani izobražujejo o duševni motnji in njenih izzivih.

Tovrstni ukrepi lahko precej pomagajo, vendar pa je dejstvo, da je takšno odraščanje navadno izjemno težko. Ukradeno otroštvo vsekakor zaznamuje, vendar pa je odraslost priložnost, da začnemo zdraviti stare rane.

Prirejeno po:

Experiences of Having a Parent with Serious Mental Illness: An Interpretive Meta-Synthesis of Qualitative Literature

Growing Up With a Mentally Ill Parent

Children of People With Serious Mental Illness

Call Now Button