Družinski center mir

Avtorica: Sara Bürmen

Kaj sploh je postaršenje, ki lahko otroški duši zada globoke rane? Postaršenje pomeni, da otrok opravlja številne naloge, za katere naj bi sicer poskrbel starš. V tej dinamiki je starš na nek način odvisen od otroka- čustveno, psihično, včasih tudi finančno. O postaršenju se je prvič spregovorilo v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Boszormenyi-Nagy ga je definiral kot odnosno dinamiko, v kateri otrok izpolnjuje čustvene in/ali tudi druge potrebe svojih staršev ali skrbnikov. Namesto, da bi starši poskrbeli zanj, on skrbi za starše. Otrokove potrebe- denimo po zaščiti, pripadnosti, ljubezni, vodenju idr.,  so slabo zadovoljene, ali pa jih mora celo zanikati in se jim odpovedati. Otrok se pravzaprav prelevi v starša. To pomeni, da opravlja naloge in funkcije, ki presegajo njegovo psihično in čustveno dozorelost. Velikokrat je postaršenje pravzaprav oblika, nemalokrat subtilne, čustvene zlorabe. 

Vsaka pomoč, ki jo otrok ponudi staršu, npr. pri kuhanju ali skrbi za mlajše sorojence, pa sama po sebi ni problematična, saj je vzgoja otroka v samostojnega in sposobnega odraslega del odraščanja. Vendar tovrstne lekcije, pospremljene s starševsko skrbjo in ljubeznijo, ko starš preceni tudi, kaj otrok že zmore in upošteva njegovo razvojno stopnjo ter tudi posebnosti, kot so želje otroka, njegov karakter itd., niso postaršenje. Pri slednjem gre namreč za starševska pričakovanja, ki presegajo otrokove zmogljivosti in otroka spravljajo v položaj, ko se počuti absolutno odgovornega za dobrobit staršev. Postaršenje se pogosto pripeti tam, kjer starši v svojem otroštvu niso prejeli dovolj ljubezni in podpore s strani lastnih staršev, to pa vodi v to, da izpolnitev čustvenih potreb, sedaj v odraslosti, pričakujejo od otroka. Pravzaprav gre za nezavedno hrepenenje po tem, da bi se jim končno izpolnila otroška pričakovanja ter se zadovoljile potrebe, ki so bile v njihovem otroštvu zanemarjene. Ti starši pričakujejo, da bo otrok postal njihov starš, tisti ki jih bo vedno tolažil, reševal, svetoval, skrbel za njihovo srečo in dobro počutje. 

Postaršenje se pogosto pojavlja v družinah, kjer so prisotne različne zasvojenosti, še posebej od drog in alkohola, tam kjer je eden od staršev depresiven, v družinah, kjer je starš izgubil moža/ženo in otroka spremenil v čustvenega partnerja, v družinah, kjer je prišlo do ločitve in v drugih, težkih družinskih situacijah. Obstajata dve ravni postaršenja – instrumentalna, pri kateri gre za otrokovo izpolnjevanje obvez kot so npr. obsežno gospodinjenje, upravljanje financ, druga domača opravila, ki bi bila primernejša za odrasle oz. starše, ter čustvena raven, pri kateri so otroci zaupniki in mirovniki. Prav čustveno postaršenje prinaša več negativnih posledic. Postaršeni otroci se v odraslosti namreč nemalokrat srečujejo z depresijo, težavami z navezanostjo v partnerskem odnosu in nizko samozavestjo. Kljub vsemu so možne tudi določene, vsaj na videz,  pozitivne posledice postaršenja. Te so večja samostojnost, v reševanje usmerjena naravnanost, večja odpornost na življenjske stresorje itd. Vendar je raziskav o pozitivnih vidikih premalo, poleg tega kot terapevtka menim, da so ta vedenja, bolj kot da bi bila resnično dober izid, predvsem oblike preživetvenih strategij.

Postaršenje ima dolgoročne vplive tudi na partnersko dinamiko posameznika, ki je zaradi nerazmejenih vlog v družini prehitro odrastel. Ker so v takšnih družinah vloge obrnjene in je ločnica med potrebami staršev in potrebami otrok pogosto zabrisana, bo takšen odrasli težko zaupal v partnerskem odnosu. Nemalokrat se bo težje odprl in bil ranljiv, saj se je iz otroštva naučil, da njegove potrebe tako ali tako niso bile pomembne in nikdar ni bil slišan.

Raziskave pričujejo, da se postaršeni posamezniki soočajo s strahom pred intimo. Mnogo jih, na osnovi izkušenj, sklepa tudi, da bo njihov partner vedno neodziven na njihove želje in pričakovanja, tako, kot so bili že starši. Postaršeni otroci so včasih celo povsem nezmožni oblikovanja zdravih, zadovoljujočih partnerskih vezi, mogoča pa je tudi druga skrajnost, ko se v partnerstvu soočajo z odvisnostjo od spolnostjo ter zasvojenostjo z ljubeznijo. Morda to ni tako nenavadno, saj so bili kot otroci sestradani starševske ljubezni in podpore, ki ju ni bilo. Postaršeni otroci pravzaprav niso dolgo ostali otroci, že od majhnega je njihovo srce in um bremenila tona odgovornosti. Postaršenje je torej kompleksno in včasih težko opredeljivo. Ne gre zgolj za otrokovo opravljanje odraslih nalog, temveč za vzdušje, ki spodkopava otroško sproščenost in razjeda pravico do zaščite ter starševskega usmerjanja. 

Prepoznava postaršenja pomaga tako terapevtom kot klientom, saj lahko na osnovi klientovega pripovedovanja spoznavamo, kakšno vlogo je izpolnjeval v otroštvu. Nemalokrat se klient prvič v življenju sooči s tem, da njegovo odraščanje le ni bilo tako dobro, kot je menil in da prehitro, s strani starševskih pričakovanj vsiljeno, dozorevanje ni minilo brez posledic. Takrat pa se šele lahko prične proces ozaveščanja in zdravljenja ran, izhajajočih iz zatrtih otroških hrepenenj.

Povzeto po: 

Diana Volčjak, Martina Medved, Urška Mikolič, Sandra Likar, Sara Bürmen, Tjaša Mlakar: Pojav postaršenja. Kairos, 2020, letnik 14, številka 1-2