Kako motivirati otroka?

V četrtek, 19. februarja 2015, je v Družinskem centru mir potekal drugi od petih večerov ob priložnosti praznovanja 10-letnice delovanja centra.

Nejc in TajaZa glasbeni uvod sta poskrbela Nejc Kamplet in Taja Kušar pod mentorstvom Valerije Kamplet. Zaigrala sta Sonato op. 15, 1.st. Allegro giocoso Julesa Mouqueta.

Sledilo je predavanje dr. Aleksandra Zadela, ki ga povzemamo v prispevku.

 

 

Kako motivirati otroka?

670x420_PD__djvu_1638131_milka_jsu__hires.jpeg0Kaj nas v zvezi z motivacijo otrok posebej zanima? Princip nagrade in kazni. Če bi vprašali sebe in otroke kako bi se radi jutri počutili? Kaj bi izbrali za otroke, da bi bilo bolje? Da naredijo nekaj, da bodo zadovoljni. Če samo upam, da bodo otroci srečni … Upamo lahko, ampak še pomembneje je, da kaj naredimo. Veliko lahko naredimo, da lahko otroci živijo polno življenje in da bodo znali izboljševati svoje odnose. Starši lahko vzpostavljamo okoliščine, v katerih lahko otroci odrastejo v zrele, samostojne in ljubeče osebe.

Kaj si najbolj želimo za svoje otroke? Največkrat pomislimo, da bi bili srečni. Kaj je sreča? Sreča je kot čustvo posledica. Sreča je bežno čustvo, ki pride in gre, kadar nastane situacija, ko se zgodi nekaj lepega. Drug za drugega si želimo, da bi bili srečni. Kdor si za otroka želi, da bi bil odgovoren, z otroki tudi tako dela, da jih k temu vzgaja. Želimo si, da bi zrasli v zrele osebe.

Otroci si pri treh letih želijo narediti stvari sami. To, kako se otrok počuti, je odvisno od njega. Otrok se ne strinja s trditvami staršev, da jim je lepo, ker starši skrbijo in pospravljajo itn. Počasi otrok začne to verjeti in zraste v otroka, ki pri šestih letih sprašuje kaj bomo počeli po kosilu. Moderni otroci nas prosijo naj jim povemo kaj bodo počeli, ker jim ne damo odgovornosti.

Pri treh ali štirih letih se otroci najraje zadržujejo v kuhinji, ker se tam nekaj dogaja in tam so živi ljudje. Strateški cilj staršev pa je, da bi bili otroci nekje drugje. Do sedmega leta otroci izginejo iz kuhinje in prihajajo samo še jest. Zahteva staršev, da bi zdaj pomagali, je za otroka nerazumljiva saj je dobival sporočila daje pomembno samo to, da mu je lepo.

Pomemben je čas, ki ga preživimo z otrokom. Pri štiriletnem otroku pred TV zmeraj zmaga živ človek, ki se želi z njim igrati. Otrok išče nadomestila, ki mu pomagajo ubiti praznino, ker je sam s sabo. Včasih so otroci to praznino zapolnili z igranjem v gozdu, z živalmi itn., danes so to računalnik itn.

Že prvo sporočilo v dnevu je da ni časa. Tudi za čevlje z vezalkami ni več časa. Zanima nas kako imeti otroka, ki bo zadovoljen. Za to kako se počuti, je odgovoren sam. Otroka moramo naučiti, da ima njegovo vedenje posledice. Otroci pa imajo izkušnjo, da prej popustijo starši.

Edini način, da otrok naredi kar mora je, da smo kot starši »motnja«, ki ne popusti. Manjka doslednost, da bi otrok videl, da so takšne in takšne posledice. Otrokovo življenje je zadovoljno, ker on nekaj počne ali ne počne.

Pri šestih letih ali manj otroci zelo radi sodelujejo. Podobno tudi starejši otroci. Kadar se veselimo skupnih rezultatov, potem vidimo da ni večjega darila kot zadovoljstvo, da nekaj naredimo skupaj. Odgovornosti se otrok ne navadi takoj, saj tudi naslednje jutro po ogledu francoskega filma ne znamo govoriti francosko.

Zakaj so nagrade in kazni zastarele? Ni nujno, da nekdo dojame kazen kot kazen ali pa nagrado kot nagrado. Dober dosežek lahko za prihodnost pomeni kazen. Bolj je vprašanje kaj je posledica.

Pri skupnem delu rečemo: »Vsak dela po svojih močeh!«, kar pomeni da kot starši naredimo kaj več, a še zmeraj bo enako. Tako pokažemo, da otroka cenimo in spoštujemo. Otroka, ki ga obsipavamo z informacijami, da ne zmore npr. sam pospraviti svojih igrač, imamo za invalida. Včasih se kakšna vzgojna poteza pokaže za dobro šele čez več let.

Do katerega leta se da oblikovati otroke? Lep primer je soba najstnika. Starši najprej opazimo česa ni naredil. Damo otroku povratno informacijo o tem kaj je naredil ali o tem kaj ni naredil? Želimo, da bi postal odgovoren ali neodgovoren? Z informacijami o tem kaj ni, otrok odrašča z mnenjem o sebi, da ne more nikoli ničesar narediti dovolj dobro. Na takšen način lahko otrok čaka tri ure namesto, da bi kaj delal, in čaka, če bo imel srečo, da bodo starši prišli domov dobre volje. Otrok sčasoma ugotovi na podlagi posledic kaj je zanj dobro. Starši imamo otroka radi in ga nimamo nobenega namena otroka kaznovati. Slaba ali dobra volja starša ne more vplivati na to ali bomo otroku nekaj dovolili ali ne. Otrokom postavljamo vprašanja, ker kadar otroci nekaj let poslušajo kako imajo starši zmeraj prav, ugotovijo, da se s starši nimajo o ničemer za pogovarjati.

Otrok potrebuje strukturo. Namesto njega ne moremo delati, se učiti, pospravljati …  Kadar osvoji prvo stvar, ki je res težka, se bo otrok dobro počutil, samo treba je trenirati. Vzpona na goro se veliko bolj razveselimo kot tega, da smo šli čez prehod za pešce. Otroku pomagamo, da naredi nekaj zahtevnega. Otroku torej povemo, kar je pozitivno in kaj še manjka. Na pot zrele in odgovorne osebe mladi stopijo, kadar razumejo, da je njihovo počutje odvisno od njih samih.

Zaradi stvari, ki jih otrok nima, ne bo doživel travme. Otroci ne potrebujejo kopice materialnih stvari, potrebujejo predvsem nas kot starše. Kar otroku rečemo, mora držati. En vdih še ne pomeni, da imamo za ves dan dovolj zraka. Otroku ni dovolj, da enkrat nekaj sliši, zato še in še sprašuje. K psihologu prihajajo starši otrok, ki so preveč poslušali. Otroci, ki živijo v zmernem pomanjkanju, nimajo težav v življenju. Morajo se srečati s frustracijo. O tem se z otrokom pogovarjamo, ker bolj kot »i-pade« potrebujejo ramo staršev, kjer lahko zaupajo, da jim je težko. To, da otroku kupim majico za tri evre namesto za petintrideset evrov, še ni travma za otroka. Vloga staršev je, da otroka vzgajamo in to je zastonj. Pomembno je, da ni pomanjkanja in to si lahko ustvarimo s svojimi rokami. Na otrokovo izsiljevanje se ni treba odzvati, lahko pa ga objamemo, če mu je hudo. Velika travma pa bo, kadar ne bo imel najnovejših izdaj raznih izdelkov.

Pri temeljnih vrednotah oče in mama morata biti skladna in jemanje avtoritete drugemu ni dobro za otroka. Sprta starša sicer lahko mislita, da škodujeta drug drugemu, ko si jemljeta avtoriteto, a škodo delata otroku. Demoniziranje drugega starša ni ljubezen do otroka, ampak ljubezen do svojega ega. Takšni starši potrebujejo pomoč in jo tudi lahko najdejo. Otroke lahko obvarujemo, da bi nosili posledice ločitve svojih staršev v svoji odraslosti.

Otroci potrebujejo stabilne starše. Gotovo bo otroku kdaj hudo, ampak se bo naučil obvladovati frustracijo. Danes imajo odrasli otroci raje računalnik kot da bi plačali najemnino za svoje stanovanje.

In prepiri med sorojenci? Otroci se preko tega soočijo z bolečino. Pri štirih letih uporabljamo tobogan v obeh straneh. Na otroških igriščih je danes veliko staršev, ki skrbijo da se bo njihov otrok vozil samo navzdol in da otroku ne bo nihče nič naredil. Neko mero frustracije potrebujemo za zdrav razvoj.

Tretji večer bo z nami dr. Sanja Rozman. Prijave že zbiramo.